Günter Grass se lupi kot čebula
Avtobiografija nobelovca, ki je bil kot sedemnajstletnik 1944 rekrutiran v SS v kaotičen porazen konec WWII. Parkrat za las ušel smrti, bil ranjen in nato povojni ujetnik pod ameriško vojsko. Po osvoboditvi je preprodajal na črnem trgu, bil kamnosek nagrobnikov, jazz bobnar, študiral kiparstvo, potoval, ves čas pa risal in pisal poezijo in prozo... Pripovedovanje se konča, ko zapusti Pariz že kot pisateljski uspešnež, sploh po izidu Pločevinastega bobna, v katerem je na grotesken način zapakiral svojo medvojno in povojno zgodbo, polno pretiravanj, mešanje fantazije in faktov. Knjiga se konča sredi prvega zakona, iz katega ima štiri otroke, potem sta sledila še dva izvenzakonska z dvema ženskama, iz drugega zakona pa ima dva pastorka - občasno jih vse skupaj z vnuki kot eno veliko integrirano družino omenja v knjigi, sploh srečen zakon pa je imel vdrugo z Ute, ki jo omenja z veliko naklonjenostjo.
Günter Grass (1927-2015), prejemnik Nobelove nagrade 1999, je do izida te knjige 2006 trdil, da je bil 1944 rekrutiran v nemško letalstvo. Potem pa je v tej knjigi priznal, da je bil pravzaprav v SS, da je dve leti prej bil zavrnjen kot podmorniški prostovoljec in da je bil precej aktiven član Hitlerjugend. Okrog tega je bilo kar veliko cirkusa, jemali so mu častne naslove itd, a sčasoma so mu vse odpustili in cenili težavnost in težo njegove izpovedi. Ne razumem velike drame okrog tega, ali je bil v SS ali pri letalcih, itak da je bil rosno mlad in zmanipuliran. A prav to svojo zmanipuliranost, ki se mi zdi ključna in najbolj zanimiva, predstavlja izredno površno in mimogredno. Razumem pa očitke glede iskrenosti, ki pa ni pomanjkljiva samo glede SS.
Sem kar težko brala. Slovenskega prevoda zaenkrat še ni, najprej mi je v roke prišel hrvaški, ki sem ga začela in po parih straneh odložila. Potem sem oklevala med originalom in angleškim prevodom in se v upanju na lažje razumevanje kar težkih stavkov in izrazov odločila za angleškega, pa nisem prepričana, da je bila odločitev prava.
Glede vsebine in načina pisanja pa tudi nisem bila navdušena. Če je že Pločevinasti boben pisal tako zavito, ker ni bil sposoben biti bolj odkrit, je tukaj pa z marsikatero stvarjo zelo na prehitro opravil. Bil je zelo pragmatičen in površen pred in po vojni, v hudih in lahkih časih. O tem, da se je njegova mama namesto hčerke prepuščala v posiljevanje ruskim vojakom, opravi v glavnem v enem samem kratkem odstavku. Zelo zanimiv je oče, ki mu je šel s svojo mehkobo in čustvenostjo in patetičnostjo zelo na živce in ga je celo sovražil pred in med in po vojni, nosil pa je na suknjiču partijsko značko - menda je hotel v vojsko predvsem zato, da se izogne sobivanju z očetom, a vse to je precej slabo pojasnjeno. Sestri so povojne ruske grozote zamajale vero v boga, a jo je po vojni spet našla in se odločila postati nuna, brutalno strog režim pa jo je zlomil in jo je on lastnoročno z grožnjo rešil iz samostana in ji ukazal, naj se neha smiliti sami sebi in naj postane porodna babica (on pa je ateist, levičarskih nazorov, aktivno podpiral Sozialdemokratische Partei Deutschlands in bil označen kot "vest svoje nemške generacije") - sicer pa ravno to, da je povojno nasilje ruskih vojakov zamajalo nežne nemške duše, medvojno nasilje lastnih rojakov pa jih ni - to, dragi GG, to bi bilo fajn premlevati.
Ves čas obnavlja tri lakote: po hrani, po seksu in po umetnosti - in vsako lakoto in njeno zadovoljevanje precej sistematično obdela za vsako obdobje. Pretirano veliko slikovitega in simbolnega omenjanja razslojevanja čebule, jokanja ob čebulnih hlapih, o jantarju, ki ga je iskal po plažah v otroštvu in ki zajame nek trenutek biomase ali spomina. O svojem mladostnem jazu govori z distanco, kot o drugi osebi - če bi se srečala, si ne bi bila všeč, morda bi se celo sprla in sovražila, pravi. Risbe čebule na naslovnici in pred vsakim od enajstih poglavij so tudi njegove, na različnih stopnjah razslojevanja.
Daleč najboljši se mi je zdel začetek avtobiografije, preden je bil rekrutiran. Njegova udeležba v vojski in težki časi po vojni so seveda pretresljivi in tudi dobro opisani, v rahlo apatičnem PTS tonu. Potem pa ko je postal frajerski študent kiparstva, me je pa izgubil... Zadnjo petino sem samo preletela, enostavno me ni več zanimala njegova pragmatičnost in latentna samohvala. S prvimi izdanimi knjigami in poroko s premožno Švicarko se njegovo samozadovoljstvo še poveča, čeprav s prvo ženo baletko, s katero se je poročil skorajda naključno, sploh nista bila kompatibilna, zgolj morda pri plesu. Zelo poetično je proti koncu izpovedal ljubezen do matere ob njeni smrti. Oče je potem živel še 25 let, z neko vdovo, o obeh precej zaničljivo in distancirano. Je pa zato veliko navezanost izrazil do svojega pisalnega stroja, ki ga je dobil za darilo ob prvi poroki.
.jpg) |
| ob mamini smrti |
Brez veliko samospraševanja se je vedno kar dobro znašel in izmazal, tudi v najtežjih okoliščinah, to je to. Občasno servira tudi velike doze nostalgije uspešnega samozadovoljnega starca, ki je precej navdušen sam nad sabo, pa čeprav na navidezno skromen način. Star je bil že osemdeset, ko se je odločil za iskrenost, pa še takrat je razpredal zelo površno, brez kakšne globoke prevetritve "generacijske vesti"... Vsekor pa se mi zdi, da je tole knjigo za prebrat pred in po katerimikoli drugimi avtorjevimi deli - ves čas navaja, kje in pod kakšnim imenom je v svojih delih uporabil resnične ljudi in tudi utemeljuje simboliko iz Pločevinastega bobna, ki bi mi bil zdaj zagotovo bolj zanimiv - čeprav gre predvsem za strahopetno magično motoviljenje in zamegljevanje s simboli namesto iskrenosti.
Komentarji
Objavite komentar