Stepni volk
* če že, ocena 1/10.....
Harry Haller je avtorjev alter ego pri petdesetih letih. Stepni volk je samotnež, ki prenaša prekletstvo svoje razklanosti (človek - volk, individium - družba, razum - magičnost). Samoten je po svoji volji, si domišlja. Nosi breme zavoženosti in nezadovoljstva, da ni izkoristil svojih življenjskih potencialov. Razmišlja o sebi in svetu, v povod pa mu je dobrih dvajset strani dolg esej Razprava o stepnem volku, Samo za trčene!, ki pa je izven celotnega oštevičenja strani.
Hesse (1877-1962) piše preprosto in skrajno uglajeno - kar so nekateri pripisovali zgodnji zrelosti, drugi pa njegovim omejenim razvojnim možnostim - kar se mi zdi super zabavno bizarno kontradiktorno. Mladostna kriza identitete je sicer bolj romantična kot kriza srednjih let, a prav mladi so bili najbolj navdušeni nad njegovo sliko starajočega se samotarja (Harry Haller mi je mentalno deloval kot starec, ne pa petdesetletnik!). No, meni je bil mladostni Demian neprimerno bolj všeč - morda je dobro, da se tudi o krizi srednjih let piše z distanco, ko se iz srednjih let že prebiješ. Stepni volk pa me ni nagovoril niti kot srednješolko - tokrat sem se knjige ponovno lotila, ker je sošolec Aleš obujal spomine nad navdušenjem nad to knjigo.
Hesse je kot protiutež nasilju in hektiki napredka iskal smisel v azijskih filozofijah in religijah. Njegov credo je bil, da brez magije bi tega sveta ne bilo možno prenašati. Podobno kot v Potovanju v Jutrovo deželo pisatelj v zgodbo vpelje velike duhove iz preteklosti (Goethe, Mozart, ...), in tudi tokrat mi to seveda ni ležalo. Določeni deli teksta in nekatere misli so mi odlični, a ne dovolj, da bi uspela prebrati do konca. Po dobri tretjini sem samo še prelistala do avtorjeve spremne besede k ponovni izdaji iz leta 1960, ko se je čudil interpretacijam in kontroverznosti knjige (seks, droge, ...). Sledi še prilagojen komentar iste avtorice kot ob prevodu Demiana dve leti prej.
*****
Osamljenost je neodvisnost, želel sem si je in si jo pridobil v dolgih leti. Mrzla je, o da, je pa tudi tiha, čudovita tiha in velika kakor mrzli tihi prostor, v katerem se vrtijo zvezde.
Napačno je, če pravimo samomorilci le tistim ljudem, ki si resnično vzamejo življenje. Posebnost samomorilca pa je, da čuti svoj jaz, vseeno, ali po pravici ali po krivici, kot posebno nevarno, dvomljivo in ogroženo naravno klico, da se zdi sam sebi izredno izpostavljen in v nevarnosti, tako, kakor da stoji na skrajnje ozki skalni konici, kjer zadostuje majhen sunek od zunaj ali rahla slabost od znotraj, da bo padel v prazno.
Slovstvena dela je mogoče razumeti in narobe razumeti na mnoge načine. Dostikrat so se ravno navdušeni bralci izražali o tej knjigi tako, da sem osupnil. Knjigo sem napisal kot petdesetletnik in obravnava pač vprašanja te starosti, zelo pogosto pa je prišla v roke prav mladim bralcem. Zgodba o stepnem volku sicer prikazuje bolezen in krizo, vendar ne take, ki bi vodila v smrt, ne propada, temveč nasprotno: ozdravitev.
Komentarji
Objavite komentar