Pariz je premični praznik
Zbirka dvajsetih zgodb iz obdobja 1921-26, ko je Hemingway (1899-1961) živel v Parizu, postopoma opušča novinarsko poročanje in se posveča pisateljevanju. Čuti se njegov sproščen in odprt duh, zvišenost nad nebistvenostmi sveta, navdušenje nad iskrenimi ljudmi, naravo, preprosto avtentično hrano in alkoholom. Živi zelo skromno s svojo prvo ženo Hadley in sinom Jackom (1923), zaradi pomanjkanja občasno potrpi tudi mraz in lakoto, a vseeno veliko potuje in počitnikuje, mikajo ga stave na konjskih dirkah, trudi se biti discipliniran pri pisanju in zvest samemu sebi pri iskanju svojega pisateljskega kruha. Srečuje marsikatere znamenite ljudi iz sveta literature in umetnosti, do marsikoga je tudi zelo piker.
Prva tretjina mi je bila čist ok, kar zanimivo o načinu življenja tujih umetnikov v medvojnem Parizu, prijeten enostaven Hemingwayski slog, ampak vse skupaj precej mlačno. Druga tretjina me je zelo dolgočasila in še dobro, da nisem odložila pred zadnjo tretjino, ki pa se mi je zdela super. Tukaj precej plastično in relativno podrobno piše o Scottu Fizgeraldu, ki mu je bil sicer naklonjen, ne pa simpatičen, njegova žena Zelda pa glavni vir njegove nesreče - trudil se je mu biti v oporo skoraj iz usmiljenja in v tem skoraj krutem portretu Fizgeralda pa pravzaprej še najbolj osebno predstavi sebe. Čisto na koncu pa zelo megleno o aferi z "neko bogatašinjo", ki je živela kar z njimi in postala najboljša prijateljica njegove žene Hadley - z malo guglanja se izkaže, da je to tudi njegova bodoča druga žena. Leta 1927 je sledila ločitev in njegova druga poroka od štirih, ta drugi zakon je trajal trinajst let in rodila sta se jima dva sinova (eden od njiju se je identificiral kot ženska). A tale knjiga se konča 1926 ravno z izraženo veliko ljubeznijo do Hadley, ki v knjigi sploh ni zelo izpostavljena, kadar pa je omenjena, pa vedno precej ljubeče in z naklonjenostjo, kot zelo razumevajoča in preprosta in zanesljiva sopotnica. Zdi se, da nanjo gleda s precejšnjo nostalgijo, nanjo in na to obdobje, ko je bil mlad, vsa prihodnost pred njim, svet odprt in Pariz ravno pravo mesto zanj. Žal pa je osebna in čustvena samo zadnja tretjina te knjige.
 |
| Ernest, Hadley in Jack (Bumby), 1926 |
Naslov izvirnika ne vključuje Pariza, A moveable fest, prispodoba pa je vzeta iz njegovega pisma 1950, ko je opisal Pariz kot "premični praznik", ki ga vedno nosiš s seboj, če si kot mlad živel tam. Zgodbe je začel pisati 1957 in končal 1960 malo pred smrtjo, končno urejanje pa sta opravila njegova vdova ter sin Jack. 2009 je njegov vnuk izdal nekoliko spremenjeno verzijo, ki pa so ji očitali neustrezne pristranske posege z namenom braniti ime babice, Hemingwayeve druge žene.
 |
| 1923 |
Ernest Hemingway je začel pisati kot novinar dopisnik, bil hudo ranjen v WWI v Italiji (in ne na soški fronti, to je zdaj razčiščeno za vse večne čase), poročal iz španske državljanske vojne, o zavezniškem izkrcanju v Normandiji in osvobajanju Pariza, po vojni preživel dve letalski nesreči (in so mu že objavljali osmrtnice), bil živa legenda in ostaja to tudi desetletja po smrti, nobelovec 1954 (leto pred Laxnessom, domnevno tudi pod vplivom pretresljivih predčasnih osmrtnic), težak alkoholik, poročen štirikrat, pri dobrih šestdesetih storil samomor. V zadnjih letih življenja se je intenzivno zdravil zaradi depresije in alkoholizma in bil podvržen večkratnim šokterapijam. Sledil mu je tudi FBI.
Njegova mama je vzgajala otroke brez razlikovanja spolov po viktorijanskem vzgojnem principu, prva tri leta je bil zato opravljen v precej punčkaste obleke in frizure. Kot odrasel je do mame izražal sovraštvo. Samomor je storil tudi njegov oče in en brat in ena sestra, pa npr tudi ena vnukinja, Jackova hči Margot, ki naj bi bila že peta generacija samomorilcev v rodbini (svojega očeta pa je obtožila tudi spolnega nadlegovanja v otroštvu, kar je on sicer zanikal).
Svoj stil pisanja, oblikovan iz novinarskega poročanja, je imenoval iceberg theory. Najbolj znani so njegovi romani Zbogom, orožje (1929), Komu zvoni (1940), Starec in morje (1952) - vse to sem nekoč že prebrala, prvo v angleščini, tretjo v nemščini. Morda bom še kdaj kaj.
Komentarji
Objavite komentar