Oe in njegova osebna zadeva
Rojen 1935, nobelovec 1994, s svojim pisanjem daje glas predvsem svojemu prvorojenemu sinu, ki se je rodil tako močno prizadet, da se je kot oče moral odločati, ali naj ga poskušajo obdržati živega ali ne. To je tudi tema te knjige, ki se odvija nekaj dni vključno od poroda (oče medtem kupuje zemljevid za sanjsko potovanje v Afriko), opisuje očetove stisko tako v življenju že prej na splošno kot nihanje med odločanjem glede operacija možganske kile kot tudi prikrivanje resnice porodnici kot sploh ohranjanje zakona. V knjigi in tudi v življenju se zadeva izteče v odločitev za življenje in požrtvovalno predanost otroku (pisal pa je tudi literaturo z variacijami alternativnih odločitev). Sin se mu je rodil 1963, tole knjigo pa je napisal že eno leto kasneje.
Ni napisano v prvi osebi, v knjigi nastopa oče Bird kot nekoliko groteskna pojava, spolno in socialno zatrta, s svojo veliko situacijsko stisko ob rojstvu otroka kot kulminacijo njegove splošne bivanjske stiske. Od nakupovanja zemljevida Afrike do tega, da se zapije (takoj po poroki se je zapijal dva meseca) in zato izgubi službo, se za nekaj dni preseli k nenavadni a v marsičem modri prijateljici iz študentskih časov, s katero ima zapleteno seksualno zgodbo in tudi povezavo glede samomora njenega moža, vmes pa še intervenira pri balkanskem diplomatu, ki se je preselil k neki Japončici (ta lik je sploh zanimiv in odločilen pri razvoju zavedanja ljubezni, upanja in potrpežljivosti) ter po mnogih letih sreča mladega homoseksualnega fanta, ki ga je nekoč pustil na cedilu, in po katerem po nekaj dneh vendarle imenuje svojega otroka.
Ne gre za prijetno branje, je pa zelo zanimivo in me je zelo potegnilo in ganilo. Zelo intenzivno pisanje, otipljivo predstavljena specifična stiska in življenjska izgubljenost - se pa sluti, da je iz te specifične situacije Bird zrasel in postal močna osebnost, čeprav se zdi, da je imel na izbiro odločitev glede otroka, pa je bil v nenadno trdnost in moč in zanesljivost pravzaprav prisiljen. Da se bo odločil za ohranitev sinovega življenja, se sluti od samega začetka (ker vse tako na nek preveč naiven način napeljuje v nasprotno smer), preseneti morda še najbolj odločitev za ohranitev zakona.
Občasno kakšen lep in globok stavek (npr: pod sladkorno skorjo slepila je spet zagriznil v bridko resnico), a večinoma zelo preprosto pisanje, veliko opisovanja videza ljudi, veliko dobesednih pogovorov in izjav. Bistvo je stalno poudarjanje pomembnosti odločitev, ki osvobajajo in omogočajo pristnost bivanja.
Bird je poimenovan oče v tej knjigi, sicer v negativni vizuelni podobnosti s ptičem, a nad ptiči je bil avtor navdušen že od otroštva (Huckleberry Finn in Niels, ki je razumel ptice), pa tudi njegov prizadeti sin se je prva leta odzival samo na čivkanje ptic (je pa kasneje postal celo skladatelj!).
Avtorju Japonci očitajo, da je premalo japonski - čeprav izhaja iz zelo tradicionalnega japonskega okolja, piše res zelo moderno in bi se zgodba lahko odvijala kjerkoli, skorajda edino sezuvanje že pred hodniki v večstanovanjskih hišah opominja, da gre za drugo kulturo. Kar vsi ljudje so zelo slikovito opisani, od prodajalke zemljevidov dalje, a lahko bi bili od kjerkoli. Veliko je referenc tudi na jedrsko orožje in mističen odnos do smrti.
Prevod se je bral kar ok, zdi se, da je tekst v originalu namensko nekoliko okorn. Me je pa vsaj ene dvakrat presenetil nenavadno oziroma zagotovo napačno uporabljen, a morda samo zatipkan medstavčni veznik "dokler"... Spremna beseda Tomo Virka se mi je zdela tudi čist ok, čeprav zelo namensko učena...
Kenzaburo Oe: Osebna zadeva; Cankarjeva založba, zbirka XX. stoletje, 1997; prevod iz angleščine Stanka Rendla (angleški naslov A personal matter, izvirnik 1964), spremna beseda Tomo Virk; ISBN 961-231-025-4; 229 strani.
Komentarji
Objavite komentar