Llosa bi bil prikriti junak
Neprepričljivi zgodbi dveh starejših Peruancev: eden se upre izsiljevalcu, drugi pa je poročna priča bogatašu in služkinji. Preprostega pokončnega avtoprevoznika izsiljuje kar nebiološki sin, medrazredna poroka pa zamaje družbo in dva ničvredna sinova jo nasilno izpodbijata. Osebe so predvidljive in enodimenzionalne, pogovori okorno leseni, stavki preprosti in prozaični... Celotna zgodba se limonadasto razrašča do ljubic, policajevih brantrancev, vedeževalk, najstnika z duhovnimi halucinacijami... Vsi liki so strašno slikoviti in vse se super poklapa in na koncu "slučajno" glavni liki odletijo z istim letalom na počitnice, s tem se zgodba srečno in čudovito izteče. Vse skupaj je zastavljeno predvsem kot neka lahkotna kompleksna izumetničena kriminalka, ob tem pa natroseno neverjetno veliko neumnosti, prozaičnosti, cenenosti.
Daleč najbolj zanimive so bile halucinacije najstnika, ki se mu je prikazoval morda hudič, morda angel, in to je tudi edina zadeva, ki se ni razjasnila. In ki dokazuje, da ima avtor sposobnosti in kvalitete daleč nad telim izdelkom. Zeeeeh.
Predvsem se zdi, da je namen zgodbe občudovanje postaranih junakov, njune modrosti, pokončnosti, seksualne preskrbljenosti. Kot da je pisatelja povozil čas ter zapustila vsaka ambicija in samokritičnost (ob izdaji tegale romančka 2013 je bil nobelovec 2010 star 76 let). Ko sem pred kratkim obupala med Pogovorom v Katedrali, ker sem se med branjem izgubljala, sem si želela prebrati kakšno pisateljevo delo iz zrelega obodbja - a morda je tale vendarle iz preveč zrelega. Katedralski pogovori so bili drzno zastavljeni, tole je pa precej pokroviteljsko in tanko. Tudi tukaj pa sploh v zadnji tretjini intenzivno mešanje dialogov iz različnih scen, a mnogo manj zapleteno in se je dalo slediti.
V spremni besedi Marko Jenšterle poudarja svoj intervju z avtorjem za Delo 2014, odvečno začne pa kar z intervjujem z Bojanom Dobovškom leto prej na temo korupcije, in s podrobnimi podatki poudarja, zakaj je tema korupcije v literaturi za Slovence zelo pomembna - ob tem, da se tale knjiga s korupcijo sploh ne ukvarja. Zanimivo pa mi je bilo zvedeti iz spremne besede, da so razni pomembni in obrobni liki v tej knjigi vzeti iz avtorjevih prejšnjih knjig. Pa da naj bi nobelovcu na veliko očitali, kako lahkotno cenen je tale romanček (po mojem mnenju sicer lahkotnost ni taglavni problem...) in da so najbolj cenjeni njegova Zelena hiša, Mesto in ščeneti ter Kozlova zabava...
Komentarji
Objavite komentar