Ishigurovi ostanki dneva
Kazuo Ishiguro (1954) se je pri petih z družino preselil z Japonske v Anglijo, 2017 je dobil Nobelovo nagrado. Roman je prejel bookerjevo nagrado, 1993 so po njem posneli slovit film z Anthony Hopkins in Emmo Thompson, za prevod romana v slovenščino pa je Fišer dobil Sovretovo nagrado in me vse to ne preseneča.
Govori o ostarelem butlerju, ki je pred WWII služil simpatizerju fašistov, in se popolnoma odpovedal življenju v imenu predanosti praznim in napačnim idealom poslanstva odličnosti opravljanja poklica na račun sebe in odnosov z ljudmi, očeta in potencialne ljubezni. Na isti dan mu umira oče v podstrešni kamrici, odvija se konferenca nemških simpatizerjev in nasprotnikov Versajskega sporazuma, on pa ne pozabi popolnoma na nalogo, naj enega nezrelega plemiškega mladeniča poouči o seksu pred poroko, in skrbi za žulje francoskega politika, itd itd itd. Po vojni posestvo prevzame nek Američan in ga skoraj prisili, da se za en teden malo pelje po Angliji, gre obiskat gospodinjo, kateri ni dopustil, da bi se njuna naklonjenost razvila izven poštirkanih formalnih odnosov, sprva si precej obeta od tega obiska, a se je prisiljen soočiti s praznostjo in napačnostjo izleta in življenja... Iskreno razmišljanje in spominjanje, a v popačenosti lastnega utemeljevanja svojega zapravljenega časa... Tragično, ironično, sarkastično. Pa tudi o izumetničenosti in kastnosti angleške nacionalne identitete ter antisemitskih in fašističnih stališč (čeprav, zgleda, ne gre za avtentične zgodovinske osebnosti, imajo pa menda konkretne vzglede...).
Prek raznih asociacij je v romanu le počasi razgrnjena zgodba lordstva, od gentlemenskega prijateljevanja z nasprotnikom v WWI in s tem obsojanjem krivičnosti Versajske pogodbe, do napeljevanja zvez z Nemci pred WWII mimo zunanjega ministrstva (kralj je pa itak simpatiziral z Nemci), odpuščanja židovske služinčadi in povojne izgubljene tožbe zaradi žaljenja časti, temu pa sledi tudi propad, ki pripelje do prodaje premožnemu Američanu... Predvsem pa še bolj zadržano o močnem zatajevanju simpatiji z gospodinjo, obžalovanju ob koncu dneva, potovanja, službovanja... Do konca se prepričuje, da so pomembne raznorazne zvišene stvari, in se trudi ne si priznati, kako je vse tragično prazno - še v zadnjem odstavku se namerava še bolj potruditi in napredovati v "šegavem" načinu pogovarjanja z novim gospodarjem Američanom... Samo to, da si je vendarle potiho obetal, da se bo gospodinja vrnila, dokazuje soočanje z vso čustveno zatrtostjo in zapravljenostjo in praznino, in da mu ni vseeno. Da je pa prepozno.
 |
| ključne odločitve se sprejemaju v miru in zasebnosti odličnih hiš, ki kot pesto vrtijo kolo sveta, butlerji pa tako odločilno prispevajo k napredku človeštva |
Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva; Cankarjeva založba, 2017; prevod Srečko Fišer (prvi njegov prevod 1995 v zbirki XX. stoletje; naslov izvirnika The remains of the day, 1989), ISBN 978-961-282-297-2; 237 strani.
Komentarji
Objavite komentar