Handkejeva žalost onkraj sanj in brez želja

 

Peter Handke: Žalost onkraj sanj

* če že, ocena 8/10.....

Avtor (1942) se v tem delu sooča s samomorom svoje matere pri njenih 51 in njegovih 31, le nekaj tednov po smrti. Spominja se je z veliko nostalgije in razumevanja, bila je radoživa in bistra in nesrečna, žrtev revnega okolja in vojno-povojnih razmer, žrtev okvirov spodobnosti in nesrečnega zakona in svojih nedoseženih sposobnosti in želja ter sanj. Bila je koroška Slovenka, med vojno zanosila s poročenim Nemcem in se še pred rojstvom poročila z drugim, s katerim se nista ljubila, po Petru je rodila še trikrat. S Petrom sta si bila najbolj blizu, morda tudi zaradi idealiziranja tiste medvojne ljubezni, si intimno dopisovala in skrbel je zanjo tako finančno kot psihično. Preden se je mož alkoholik po daljšem zdravljenju tuberkuloze vrnil domov, je skrbno načrtovala in izvedla samomor s tabletami, odposlala pisma in oporoke, se oblekla v menstrualno perilo in si trdno zavezala ruto pod glavo.

Zelo dobro in plastično predstavi mamo in njeno življenjsko formacijo in pot, kot posebno ničposebnico, vključno z okvirom njene izvorne družine, interpretacijo kakšnih njenih slik iz mladosti in stavkov in navad. Deluje popolnoma pomirjen in celo zadovoljen, da si je vsaj Freitot zrihtala po lastnih pogojih, ni šlo za hipno odločitev in nekaj mesecev pred samomorom so ponehali tudi glavoboli in depresija. Gre za kratek tekst, v neki objektivni preobleki pa poln ljubezni. Zadnji stavek se glasi: "Nekoč kasneje bom o vsem tem napisal kaj bolj podrobnega." Tako začetek kot konec je isti kot v Pomožnih glagolih srca, ampak tole se bere zelo gladko.  Ta zaključni stavek v obeh delih pa itak posnema Hölderlingovega Hiperiona.

Handke je plodovit dramatik in pisec, tole je bilo njegovo prebojno delo, za katerega je prejel ugledno Büchnerjevo nagrado, 2019 je postal nobelov nagrajenec, če ne bi bil tako zelo kontroverzen s simpatiziranjem s srbskim režimom v času razpada Jugoslavije, bi se to morda zgodilo že prej, nagrada pa je na novo dvignila prah. Po nobelovi je dobil samo še dve srbski nagradi.

Četrtina strani je namenjena izčrpni spremni besedi prevajalke, ki je odlična - tako zaradi prevoda kot komentarja. Handke je zanimiv, sploh za Slovence, ki jih je ob razpadu Jugoslavije napadal, ob nobelovi nagradi pa govoril o slovenščini in tudi povedal nekaj besed v svojem maternem jeziku. Deluje zadržan in sramežljiv, a ni skromen, javno se razgalja v svojih delih in se s tem strateško zakriva, vsekakor pa zna biti uspešen in si je uspeh znal spretno zagotavljati z različnimi strategijami kot že mlad avtor.

Slovenski prevod Stanke Rendla  iz 1977 je izšel pod istim naslovom (povzet po angleškem prevodu naslova in v drugem prevodu ohranjen zaradi kontinuitete), Amalija Maček na kratko pokomentira prvi prevod, v glavnem pohvali in izpostavi, da je na nekaterih mestih dobesedno in neodvisno enak. Izvirnik pa je bolj pritajen in manj ekspresiven od prvega prevoda, do novega prevoda pa je vendarle prišlo zaradi nekaterih pomenskih netočnosti v prvem. Prevodi pa se menda itak tudi starajo hitreje kot izvirniki...

Bralo se mi je kar ok, bolje od pričakovanj, če pa bom še kaj njegovega prebrala, pa bo temu bolj botrovala spremna beseda kot tole Handkejevo delo.

Peter Handke: Žalost onkraj sanj; založba in zbirka Beletrina, 2020; prevod Amalija Maček (izvirnik 1972 Wunschloses Unglück); ISBN 978-961-284-611-4; 93 strani.