Prebrano

  Machado de Assis: Posmrtni spomini Brása Cubasa * če že, ocena 1/10..... Spomini fiktivnega nesimpatičnega, a iskrenega mrtveca. Porogljiv humor.  Začne s posvetilom " prvemu črvu, ki bo zagrizel v hladno meso mojega trupla ". K ot mrtev ne izraža nobenega obžalovanja in ga ne skrbi mnenje bralca.  Avtor (1839-1908) je bil brazilski mulat, vnuk osvobojenih sužnjev, popoln samouk, a genijalec, iz dela v tiskarni je zrasel v izjemnega pisatelja raznovrstnih zvrsti, ustanovil in predsedoval brazilski akademiji književnosti, svetovno slavo in mednarodno navdušenje literarnih eminentnežev pa je dosegel šele skoraj stoletje po smrti. Odlikuje ga zvit porogljiv ton v posmehovanju družbi. Vzdržal pa se je direktnega političnega komentiranja, sploh glede močno vkoreninjenega suženstva v Braziliji.  Njegova dela opevajo kot najboljša brazilska, južnoameriška, v portugalščini napisana - ne nujno samo v okvirih 19. stoletja... Najbolj cenjen je Dom Casmurro, ki ima podoben sti...

Marguerite Yourcenar: V pobožen spomin * če že, ocena 9/10..... Psihološka analitična distancirana k ronika o mamini družinski veji. Avtorica začne z zgodbo  o svojem rojstvu 1903, mama je umrla nekaj dni kasneje, z njenim sorodstvom je imela le malo stikov. V knjigi pa dodobra osvetli duh in tradicije te družine za stoletja nazaj.  Do tega  sorodstva ne čuti nobene posebne naklonjenosti, piše zelo filozofsko racionalno brez sentimentalnosti.  Fokus je na mamini psihološki dediščini, a znamenitih zgodovinskih oseb kar mrgoli  -  kot referenca za kakšno obdobje ali kot osebni znanci. Premožna družina plemiških korenin, aktivni in uveljavljeni v politiki, premogovniško bogastvo (ki se je takrat seveda smatralo kot napredek, čeprav so zaposleni dvanajstletniki dnevno svetlobo videvali samo ob nedeljah, ona pa trezno ovrednoti uničevanje planeta in vleče vzporednice z nafto in ne pozabi omeniti opcije, da nafta morda sploh ni omejeno fosilno gorivo, ampak moreb...

  Reinaldo Arenas: Preden se znoči * če že, ocena 1/10..... Kubanski kontrarevolucionar (1943-1990) je bil kot homoseksualec še posebej izpostavljen represiji režima.  Od otroštva na kubanskem podeželju, političnega aktivizma, zaporov, taborišč in ilegale ter bega v ZDA do samomora v New Yorku deset let kasneje, izčrpan od AIDS in globoke depresije. Ljubil je sex, literaturo in Kubo. Šokantno zgodnje seksualno življenje , o tem piše prostodušno in brez filozofiranja. O Castrovem režimu pa popolnoma na drug način, tam pa veliko enega moraliziranja od samega začetka omenjanja politike, čeprav se jim je kot najstnik prostovoljno pridružil in sprva sodeloval pri vsej indoktrinaciji in navdušenem skandiranju, a ves čas distancirano in obsojajoče komentira zločinskost in zavajanje in manipuliranje sistema. Proces avtorjevega razhajanja z režimom ni najbolje pojasnjen, vsekakor je povezan in pospešen z zagrizenim in brutalnim preganjanjem gejev.   Presenetljivo, kako agresivno s...

  Miha Mazzini: Otroštvo * če že, ocena 9/10..... Spomini na otroštvo v cca 20 zgodbah zapakirani v posamezen proces spominjanja in soočanja. Težke zadeve so se mu dogajale , psihične in fizične in seksualne zlorabe, nefunkcionalna družina, smrt prijatelja med igro... A je imel presenetljivo gibkost, da ga nič od tega ni zlomilo in je ostal odprtega srca in duha. Izreden pogum, modrost in moč, da se s tem sooča. In tudi zanimiv način pisanja. Ne obtožuje, ne jadikuje, ne pametuje. Samo pripoveduje, ne preveč ne premalo. Neka mirnost in celo humor.  Prepuščen je bil verskofanatični babici v blokovskem stanovanju na Jesenicah, zlepa ni zapuščal stanovanja, še gledanje skozi okno mu je omejevala. Mama nesrečna in od življenja povožena snažilka,  pretepala ga je za vsak nič (npr za tik),  močno  sovraštvo obsojenosti med babico in mamo, bil je " pankrt od pankrta". Obe je imel rad in se ju tudi bal. Nekaj osebnih fotografij, nekaj citatov iz literature. Poglavja ima...

  Julian Barnes: Lege življenja * če že, ocena 1/10..... Trije eseji, v zadnjem  Izguba globine govori o svojem žalovanju za ženo in navaja misli iz literature ter osebnih poznanstev  ob smrti življenjskega sopotnika . Prvi esej Greh višine pripoveduje o  zgodovinskih osebnostih in na vaja fakte o balonarskih poletih v 19. stoletju in aerofotografiranju. Drugi es ej Poravnano pa je kratka izmišljena ljubezenska zgodba oseb iz prvega dela.   Sploh prva dva dela obrtniško sofisticirana in simbolistična. Hja, tretji del bi mi bil precej bolj zanimiv, če me že prva dva ne bi zamorila, sploh smisla drugega nisem dojela, seveda na prvo žogo o visoki ljubezni, ki se konča in ki je ni mogoče kar pozabiti. Pravzaprav je samo tretji del esej v klasičnem pomenu. Kar nekaj lepih globokih in pretresljivih ali vsaj zanimivih misli. Npr. da vdovci po srečnem zakonu prej skočijo v nov zakon , ali pa o nadležnosti trepljanja po rami in stalnega komentiranja, kako že bolje z...

Nikolaj Berdjajev: Samospoznanje * če že, ocena 1/10..... Intelektualna avtobiografija  ( 1874-1948) brez poudarjanja osebne zgodbe  o oblikovanju svojih filozofskih vrednot in vere .   Izhaja predvsem iz svojega značaja ( od boga danega?!) in manj iz življenjske poti polne  slučajev. P rvotno marxist  aristokratskega porekla  je postal svetovno cenjeni k rščanski eksistencialist,  filozof in teolog,  zagovornik osebne svobode ,  iz Rusije pregnan  1922. Poskus objektivne analitične samopredstavitve je sicer že v izhodišču nemogoč cilj, a vseeno nudi presenetljivo malo uvida, skromnosti in kritičnosti in prav nobenega humorja do samega sebe . Gre za zavestno želeno zapuščino. "Esej" nima enotnega stila pisanja ali celovitega pristop do vsebine.  Veliko enih zanimivih in presenetljivih stavkov, ki pa se hitro izgubijo v razpredanju. Kar berljivo  celo nekomu, ki ni doma v filozofski literaturi, a  morda me je sprva ...

Roald Dahl: Poba * če že, ocena 7/10..... Od najzgodnejših spominov do konca šolanja zvezdniškega pisatelja (1916-1990). P remožna priviligirana in razgledana družina, i dilična   počitnikovanja na Norveškem, angleške privatne internatne šole od osmega leta dalje, tam pa pogosto rigorozno kaznovanje in kruti medvrstniški   rituali.    Poudarja, da ni to avtobiografija, ampak samo najmočnejši spomini iz otroštva. Oče je v Angliji obogatel z oskrbovanjem ladij s premogom in umrl, ko je imel Boy tri leta. M ama je bila samozavestna, gajstna in ljubeča.  O ba starša sta bila Norvežana.   Več kot o družini pa o kruti predvojni tradiciji angleški šol .  O slaščičarni, mimo katere ni hodil vsakodnevno, saj se je tam vedno ustavil in enkrat s prijatelji tudi zagodel lastnici s crknjeno mišjo. Bil je nabrit in je rad zagodel še marsikomu drugemu, v šolah pa je doživljal veliko nezasluženega sadističnega kaznovanja učiteljev in sistematičnega ritualnega izž...

Peter Božič: Ko oblasti sploh ni  * če že, ocena 1/10..... Spomini na ljubljansko kulturno sceno od začetka študija v 50-ih letih (študija seveda ni zaključil) do začetka 70-ih, ko so začeli umirati sodobniki. Po smrti odkriti teli zapisi pohajkovanja  in intenzivnega druženja predvsem po lokalih . Sami zanimivi ljudje: Taras Kermauner, Gregor Strniša, Vitomil Zupan, Veno Pilon, Marjan Rožanc, itd itd itd, ni da ni.  Zanimiva medosebna dinamika, razne malenkostne luštne in manj luštne podrobnosti, prizadevanja objavljanja in ustvarjanja in debatiranja, pa njihov odnos do  nedemokratične  oblasti. Interni suhi humor in fore , mestoma izredno zabavno duhovičenje, marsičesa pa nisem dojela. Po prebrani prvi tretjini mi naslednji dan branje ni več steklo, nisem premogla potrebne zbranosti in razgledanosti in potrpežljivosti in sem samo še površno prelistala do konca.  kako je Veno Pilona obvaroval sramote Peter Božič: Ko oblasti sploh ni ; založba in zbirk...

Paul Bowles: Zavetje neba * če že, ocena 1/10..... Plodovit kultni ameriški skladatelj, pisatelj in prevajalec, po WWII je živel v Maroku  (1919-1999) . Knjiga govori o zakoncih iz NY, ki potujeta po Afriki, da bi rešila svoj zakon. V tujem okolju je potencirana njuna nekompatibilnost. Prvemu delu je naslov Čaj v Sahari, kar je bil tudi slovenski naslov slavnega filma iz 1990 po tej knjigi. Čaj v Sahari je zgodbica, ki jo pove prostitutka o treh mladenkah, ki jih je romantika gnala v puščavo - našli so jih mrtve, pripravljeni kozarci pa so bili polni peska. Gre za eno globoko  mirno odtujenost med ljudmi, na prvi vtis napisano lahkotno in celo duhovito, v bistvu pa žalostno na nek apatičen način . Prebrala sem tretjino, stil mi je bil pravzaprav všeč in zgodba zanimiva, liki pa otipljivi in prepričljivi, a me branje sploh ni veselilo in se me ni dotaknilo. Ko sem ugotovila, da komaj čakam, da bo konec in bom brala kaj drugega, sem si konec zrihtala predčasno. Paul Bowles: Zav...

  Mario Vargas Llosa: Prikriti junak * če že, ocena 4/10..... Neprepričljivi zgodbi dveh starejših Peruancev: eden se upre izsiljevalcu, drugi pa je poročna priča bogatašu in služkinji. P reprostega pokončnega avtoprevoznika i zsiljuje kar nebiološki sin, medrazredna poroka pa zamaje družbo in dva ničvredna sinova jo nasilno izpodbijata. Osebe so  predvidljive in enodimenzionalne, pogovori okorno leseni, stavki preprosti in prozaični... Celotna zgodba se limonadasto razrašča do ljubic, policajevih brantrancev, vedeževalk, najstnika z duhovnimi halucinacijami... Vsi liki so strašno slikoviti in vse se super poklapa in na koncu "slučajno" glavni liki odletijo z istim letalom na počitnice, s tem se zgodba srečno in čudovito izteče. Vse skupaj je zastavljeno predvsem kot neka lahkotna kompleksna izumetničena kriminalka , ob tem pa natroseno neverjetno veliko neumnosti, prozaičnosti, cenenosti. Daleč najbolj zanimive so bile halucinacije najstnika, ki se mu je prikazoval morda hud...

  Juan Octavio Prenz: Samo drevesa imajo korenine * če že, ocena 9/10..... Soseska istrskih emigrantov v argentinskem pristanišču med obema vojnama, pestre posamezne življenjske zgodbe, ki se s časovne in krajevne daljave razraščajo v legende.   P oganjanje korenin brez sekanja prejšnjih, vsi so zviti, podjetni, skromni, pridni.   Izstopajo deček (nakazan kot vir pripovedovanja, je zelo obroben, sebi pač nič posebej zanimiv), nenavaden praded, pa pritlikavec, ki je razveseljeval starše v pismih z izmišljeno ustvarjeno družino in celo nenadno je zrasel, pa ena gospa, ki se je selila od enega do drugega moža skoraj čisto legalno in skoraj pobasala cel kup dediščin, pa kako si je soseska prizadevala s pismi in protesti pridobiti svojo ambulanto "za vse bolezni"... Izvorna domovina je daleč, ideja o obisku ves čas prisotna, a meglena. Življenje in dom je "ta hip" pač tu. Lepo, pretanjeno, duhovito, nepodcenjujoče, branje mi je bilo kar zahtevno in nikakor ne gladko. Sti...

Irvin D. Yalom: Kako sem postal, kar sem. Psihiatrovi spomini * če že, ocena 1/10..... Izjemno uspešen avtor številnih psihoterapevtskih uspešnic,  profesor na Standfordu, se tu  namesto poučnim ganljivim zgodbicam svojih klientov posveča predvsem svojim spominom, še  vedno pa je zelo pedagoški in pokroviteljski.  Bere se gladko, a stil je prozaičen, tehnično-obrtniški, eno samo lažnoskromno amerikansko duhovičenje .  Cca 40 kratkih poglavij, za uvod kakšen dogodek iz sedanjosti, ki ga poveže na pripovedovanje o svoji preteklosti od zgodnjega otroštva dalje, in ta poglavja so kronološko urejena glede na spomine - to izpade krneki, kot da se mu ravno v pravem zaporedju spontano asociirajo spomini. Morda je za njim preveč uspešna kariera in polno samozadovljstva (prav gotovo upravičenega, a vseeno), pa se mu zdi potem primerno krancljati svoje uvode v posamezen spomin s svojimi bonsaji in malenkostnimi pogovori s prijatelji.  Spomini iz preteklosti so sicer b...

Carlo Levi: Kristus se je ustavil v Eboliju * če že, ocena 9/10..... Opis enoletne konfinacije na skrajnem jugu Italije bogu za hrbtom sredi 1930-ih, z neko mešanico čudenja, zaprepaščenosti, naklonjenosti in pravljične nostalgije do tistih čudnih ljudi in krajev. Ljudje so političnega izgnanca sprejeli odprtih rok in src, za fašizem jim ni bilo mar, oboževali so ga kot neuradnega zdravnika, slikarja in polboga iz drugega sveta. Sociološko in folklorno opisuje revščino, sušo, lakoto,  navade, šege,  brezbožnost in vraževernost ter splošno zaostalost in brezizhodnost.  Posmehovanje brez zaničevanja , popolno sprejemanje in razumevanje človeške narave, vključno s topoumnostjo... Carlo Levi (1902-1975) je bil rojen v premožni judovski torinski družini. Doštudiral je medicino, posvetil pa se je slikarstvu, pisateljevanju  in politiki. Ob začetku abesinske (oz. etiopske) vojne izgnan v Aliano (v knjigi imenovan Gagliano), kot nasprotnika režima ga je fašistična Mussolinij...

  Mario Vargas Llosa: Pogovor v Katedrali * če že, ocena 1/10..... Slučajno se po nekaj letih srečata sin bivšega perujskega ministra in njegov nekdanji šofer. Zapijeta in zapleteta se v pogovor v gostilni Katedrala. Sin poskuša ugotoviti očetovo vlogo pri političnih umorih in nasploh v nasilnem avtoritativnem režimu sredi 19. stoletja. Drugi stavek se glasi: V katerem trenutku se je zajebal Peru? A ne gre samo za Peru. Med pogovorom se razkrivajo njuni osebni zgodbi in zgodbe nekaterih drugih posameznikov. Ni jasno, kaj je dejansko izrečeno in kaj si sogovornika samo mislita ali se spominjata , medtem ko se pogovarjata o čisto drugi temi. Tako da so na gosto nastlani  nepovezani dialogi med različnimi osebami v različnih časovnih obdobjih ne samo na isti strani, ampak celo v istih odlomkih, neposredni odgovor pogosto sledi šele po iztrganih dialogih drugih oseb v drugem obdobju...  Mojstrski način zapisa o pogovoru dveh oseb iz različnih slojev, ki imata vsak svoje moti...

  Veno Pilon: Na robu * če že, ocena 1/10..... Razdvojen je z okorno roko beležil, na robu dveh svetov, in življenje je ljubil do roba . Slikar in vsestranski ustvarjalec ter poznavalec umetnosti (1896-1970), otroštvo v Ajdovščini in šolanje do WWI zelo na hitro odpika, nato je bil vojak in dve leti ruski ujetnik, kjer je ustvaril veliko akvarelov. Po vrnitvi domov je bil laični pravni zastopnik in delal v družinski pekarni. Slikarstvo, ki ga je privlačilo že kot otroka, ga je gnalo v Prago, Firence, Dunaj, Pariz....  V Parizu je bil podjeten pri raznih projektih, še bolj kot slikar se je poskušal uveljaviti kot fotograf, se dokaj premožno poročil v buržuazno francosko družino, 1937 dobil sina (poimenovanega po svojem furlanskem očetu Domenicu), med vojno je bila tašča s sinom na svojem podeželskem posestvu, on pa je v Parizu kuhal ješprenj na sto načinov. Po vojni 1947 se je za poldrugo leto zadržal v Sloveniji (družina mu je to podaljšanje dopusta zelo zamerila, pravi spremn...

Jonathan Conlin: Mr. Five Per Cent * če že, ocena 1/10..... Gulbenkian (1869-1955) je bil čudaški zoprnež in pionir naftnega tajkunstva. Samo zato, ker se je skregal s sorodniki, je po smrti vse zapustil znanosti, umetnosti in filantropskim dejavnostim. Umrl je v Lizboni, kamor se je oportunistično zatekel po padcu kolaborantske francoske vlade med WWII. Zdaj mu je vse pozabljeno, posmrtno je oplemenitil svoje nagravžnosti , njegovo bogastvo koristi mnogim. Zdaj so nanj blazno ponosni Armenci, Portugalci in raznorazni štipendisti. Zgolj slučajno se je naredilo iz njegovega bogastva mnogo dobrega, in to na račun ljudi, ki jih je opeharil in onesrečil, ter poteptanih osnovnih načel. Veliko enih filozofskih vprašanj in razmislekov... Knjiga je fascinantna in se dobro bere, kot neverjetna pravljica in obrtniška srhljiva grozljivka, prav intenzivno depresivno in vsekakor kritično do bogataša in sveta. Govori o turškem genocidu nad Armenci, začetkih naftne industrije, razpadu Otomanskega ces...