Samo drevesa imajo korenine
Soseska istrskih emigrantov v argentinskem pristanišču med obema vojnama, pestre posamezne življenjske zgodbe, ki se s časovne in krajevne daljave razraščajo v legende. Poganjanje korenin brez sekanja prejšnjih, vsi so zviti, podjetni, skromni, pridni. Izstopajo deček (nakazan kot vir pripovedovanja, je zelo obroben, sebi pač nič posebej zanimiv), nenavaden praded, pa pritlikavec, ki je razveseljeval starše v pismih z izmišljeno ustvarjeno družino in celo nenadno je zrasel, pa ena gospa, ki se je selila od enega do drugega moža skoraj čisto legalno in skoraj pobasala cel kup dediščin, pa kako si je soseska prizadevala s pismi in protesti pridobiti svojo ambulanto "za vse bolezni"... Izvorna domovina je daleč, ideja o obisku ves čas prisotna, a meglena. Življenje in dom je "ta hip" pač tu.
Lepo, pretanjeno, duhovito, nepodcenjujoče, branje mi je bilo kar zahtevno in nikakor ne gladko. Stil ni ravno arhaičen, a nekako primeren za "legende". Nekateri stavki in zgodbe so se mi zdeli zelo zapleteni in se je bilo treba kar truditi, da mi niso ušli prevečkrat - a se splača potruditi. Razdrobitev posameznih zgodb v 33 poglavij deluje precej neorgansko.
 |
| kako je praded v drugo pa vendarle uspel umreti |
Ta knjiga je delno avtobiografska, omenjeni kraji so avtentični, osebe pa precej popravljičane, imena oseb niso prava. Avtor je bil rojen 1932 v Argentini, umrl v Trstu 2019, živel pa tudi nekaj let v Beogradu, poučeval latinskoameriško književnost in hispanistiko na univerzah v La Plati, Buenos Airesu, Beogradu, Trstu in Ljubljani. Ni se želel opredeliti kot Argentinec, Jugoslovan ali Italijan. Pisal je v španščini romane, eseje in poezijo.
Komentarji
Objavite komentar