Berdjajevo samospoznavanje
Intelektualna avtobiografija (1874-1948) brez poudarjanja osebne zgodbe o oblikovanju svojih filozofskih vrednot in vere. Izhaja predvsem iz svojega značaja (od boga danega?!) in manj iz življenjske poti polne slučajev. Prvotno marxist aristokratskega porekla je postal svetovno cenjeni krščanski eksistencialist, filozof in teolog, zagovornik osebne svobode, iz Rusije pregnan 1922. Poskus objektivne analitične samopredstavitve je sicer že v izhodišču nemogoč cilj, a vseeno nudi presenetljivo malo uvida, skromnosti in kritičnosti in prav nobenega humorja do samega sebe. Gre za zavestno želeno zapuščino.
"Esej" nima enotnega stila pisanja ali celovitega pristop do vsebine. Veliko enih zanimivih in presenetljivih stavkov, ki pa se hitro izgubijo v razpredanju. Kar berljivo celo nekomu, ki ni doma v filozofski literaturi, a morda me je sprva še najbolj zabavala narcisoidnost, čeprav pogosto kratkovidno "tolče okrog grma". Sam sebi se zdi izredno izreden na patetičen način. O nekaterih drugih pove več osebnih stvari kot o sebi, o sebi pa filozofira iz lažne distance in se pogosto zapleta tudi v protislovja, a tega kot da ne opaža, npr enkrat kako je vedno počel to, kar je govoril, pa kako mu je bilo vseeno za mnenje drugih, par strani kasneje pa, kako je v javnosti vedno nosil masko - kar razlaga s svojo zadržanostjo. Pomembne pa so mu tudi sanje - zeeeh. Po petini sem odnehala - morda je kasneje pisal bolj konkretno in žebljico na glavico utemeljeval svojo vero in dokazoval boga, ko je že nakazoval, da je to itak čisto enostavno.
Predgovor je napisal 1940, dodatek na koncu 1947, izšlo pa je še dve leti kasneje, torej leto po smrti. Angleški prevod ima dve različici Dream and Reality / Self-Knowledge, obe pa imata podnaslov An Essay in Autobiography.
Zame je značilna zavest bližajoče se katastrofe in konca sveta.
Čisti monoteizem zame nikakor ni sprejemljiv in dejansko predstavlja poslednjo obliko idolotrije.
Komentarji
Objavite komentar