Posmrtni spomini Brása Cubasa
Spomini fiktivnega nesimpatičnega, a iskrenega mrtveca. Porogljiv humor. Začne s posvetilom "prvemu črvu, ki bo zagrizel v hladno meso mojega trupla". Kot mrtev ne izraža nobenega obžalovanja in ga ne skrbi mnenje bralca.
Avtor (1839-1908) je bil brazilski mulat, vnuk osvobojenih sužnjev, popoln samouk, a genijalec, iz dela v tiskarni je zrasel v izjemnega pisatelja raznovrstnih zvrsti, ustanovil in predsedoval brazilski akademiji književnosti, svetovno slavo in mednarodno navdušenje literarnih eminentnežev pa je dosegel šele skoraj stoletje po smrti. Odlikuje ga zvit porogljiv ton v posmehovanju družbi. Vzdržal pa se je direktnega političnega komentiranja, sploh glede močno vkoreninjenega suženstva v Braziliji. Njegova dela opevajo kot najboljša brazilska, južnoameriška, v portugalščini napisana - ne nujno samo v okvirih 19. stoletja... Najbolj cenjen je Dom Casmurro, ki ima podoben stil kot ta knjiga: fikcijski spomini in črn humor, a za razliko od te knjige je Casmurro nezanesljiv pripovedovalec.
Bere se izrazito sodobno! Avtor opredeli "netaktni pesimizem" kot glavno karakteristiko protaganista. Mrgoli prefinjenih domislic in referenc na svetovno in brazilsko in portugalsko literaturo. Referira se tudi na svoja dela predvsem z naslovi 160 kratkih poglavij in vključuje karakterje iz svojih drugih knjig.
Pripovedovalec ni simpatičen, bil je bogat in razvajen in neobziren. Prav vse osebe iz svojega življenja in njihove medsebojne odnose je doživljal kot preračunljive, tak je bil pa tudi on. Živel je pragmatično, zaletavo, nespametno. Kot mladenič je družinsko bogastvo odnašal k prostitutki, s katero je bil obseden, zato so ga prisili v študij na Portugalskem, ob vrnitvi se je zaljubil v šepavko nižjega sloja, a je namesto tega že skoraj privolil v politično oportunistično poroko, do katere sicer ni prišlo, saj sta bila oba površinska preračunljivca, se je pa prav s to žensko po njeni poroki z drugim kasneje zapletel v dolgotrajno razmerje. Poskuša se v humanizmu in politiki, še ena načrtovana poroka propade zaradi nenadne smrti, ostane samski. Na smrtni postelji je predvsem zadovoljen, da ni imel otrok, na katere bi prenašal dediščino mizerije... (Avtor je bil sicer srečno poročen, a brez otrok.)
Stil mi je bil fajn, a ko se je po prvih dvajsetih straneh začelo opisovanje delirija na desetih straneh, sem začela s preskakovanjem - in doslednosti branja je bilo konec. Najbrž sem bila premalo vztrajna, si vzela premalo časa, pa tudi dovolj sofisticirana bralka očitno nisem, od njih si je avtor obetal simpatije... Simpatije sem imela velike, konsistentno brati pa vseeno nisem zmogla.
Opombe in pojasnila k tekstu so nujne in koristne in zanimive, napisane pa pod črto, kar se mi zdi edino primerno pri takem tekstu. Spremna beseda je odlična: avtor ni bil kar katerikoli mulat, bil je izjemen in imel izjemno srečo, saj je imel od otroštva kot botro in zaščitnico bogato vdovo.
Komentarji
Objavite komentar