Roald Dahl kot poba
Od najzgodnejših spominov do konca šolanja zvezdniškega pisatelja (1916-1990). Premožna priviligirana in razgledana družina, idilična počitnikovanja na Norveškem, angleške privatne internatne šole od osmega leta dalje, tam pa pogosto rigorozno kaznovanje in kruti medvrstniški rituali.
Poudarja, da ni to avtobiografija, ampak samo najmočnejši spomini iz otroštva. Oče je v Angliji obogatel z oskrbovanjem ladij s premogom in umrl, ko je imel Boy tri leta. Mama je bila samozavestna, gajstna in ljubeča. Oba starša sta bila Norvežana. Več kot o družini pa o kruti predvojni tradiciji angleški šol. O slaščičarni, mimo katere ni hodil vsakodnevno, saj se je tam vedno ustavil in enkrat s prijatelji tudi zagodel lastnici s crknjeno mišjo. Bil je nabrit in je rad zagodel še marsikomu drugemu, v šolah pa je doživljal veliko nezasluženega sadističnega kaznovanja učiteljev in sistematičnega ritualnega izživljanja starejših učencev (eno zimo je moral redno greti enemu straniščno školjko), sicer pa je bil najboljši športnik v šoli, izkazal pa se je tudi z ljubiteljsko fotografijo. Po srednji šoli se je namesto za študij odločil za pripravništvo pri Shellu in takoj pri 21 odšel v Afriko na avanture, kar si je močno želel (in se podobno kot oče pečal z energenti).
V tem slovenskem prevodu piše, da gre za "prenovljeno izdajo". Prvi izdaji iz 1984 je 2008 sledila razširjena verzija z naslovom More about boy, polna družinskih in šolskih fotografij, izsekov iz pisem materi ter ilustracijami Quentin Blaka. Prevedeni izseki pisem materi so napisani navidezno na roko in polni otroških slovničnih napak, podpisoval se je kot Boy. Mami se je v internatih navadil pisati redno vsaj enkrat tedensko, med 1927-47 se je tako nabralo cca 600 pisem in jih je vse skrbno shranila.
Tisk je velik, medvrstični razmak konkreten, ob obilici slik in fotografij teksta sploh ni veliko. Bere se gladko in je še kar zanimivo, čeprav je napisano precej obrtniško in pokroviteljsko. Po stilu nekoliko spominja na Ko sem še majhen bil Ericha Kästnerja, ki pa mi je bila mnogo bolj všeč in se mi je zdela neprimerno bolj pretanjenja in globoka, pa je morda največja razlika predvsem silno pokroviteljstvo in to, da je Dahl izhajal iz samozavestne in premožne in razgledane družine, imel izredno udobno življenje in je tole pisal s pozicije zvezdnika in nekoga, ki se mu je vse posrečilo.
 |
| sadistični škofi in preizkuševalci čokolade |
Roald Dahl je slavni avtor slavnih mladinskih uspešnic, posebej znane serije so Gravži, Gremlini, Matilda, VDV ter seveda Čarli in tovarna čokolade. Velja za najboljšega otroškega pisatelja na svetu (kot ga promovira fundacija poimenovana po njem, kar potem pridno povzemajo na zavihkih vseh knjig, recenzijah, itd) - morda ni bil najboljši, vsekakor pa objektivno blazno uspešen. Pisal pa je tudi romane za odrasle, filmske scenarije, eseje, pesmi, zgodovinske in kuharske knjige. Bil je tudi vohun, vojni pilot in izumitelj. Poleg telih spominov na otroštvo je napisal še dve avtobiografiji (Going solo, My year), ki bi znali biti manj pootročeni in bolj zanimivi kot tale, po smrti pa so v knjigah izšli tudi njegovi dnevniki. Prodanih je več kot 250 milijonov njegovih knjig po svetu, 2021 ga je Forbes razglasil za "top-earning dead celebrity".
Vse njegovo zvezdništvo pa ne more popolnoma zakriti problematičnih antisemitskih izjav (ki so presegale zgolj obsojanje brezobzirne nasilne ekspanzije izraelske države), rasistične stereotipe in poniglavo norčevanje ter roganje revščini in neizobraženosti, hudobnice v njegovih knjigah pa so večinoma odurne babure, kar nekaj pa naj bi bilo v njegovi literaturi tudi sprevrženih seksualnih fantazij - očita se mu mizogenizem oziroma globoki predsodki do žensk. Danes se lahko za pretekla desetletja očita marsikomu marsikaj, glede na tole knjigo pa z lahkoto verjamem, da kljub trpinčenju v angleških privatnih šolah ni briljiral z empatijo do manj uspešnih - manj uspešni od njega pa smo praktično vsi.
Komentarji
Objavite komentar