Otroštvo Mihe Mazzinija

 
Miha Mazzini: Otroštvo
* če že, ocena 9/10.....

Spomini na otroštvo v cca 20 zgodbah zapakirani v posamezen proces spominjanja in soočanja. Težke zadeve so se mu dogajale, psihične in fizične in seksualne zlorabe, nefunkcionalna družina, smrt prijatelja med igro... A je imel presenetljivo gibkost, da ga nič od tega ni zlomilo in je ostal odprtega srca in duha. Izreden pogum, modrost in moč, da se s tem sooča. In tudi zanimiv način pisanja. Ne obtožuje, ne jadikuje, ne pametuje. Samo pripoveduje, ne preveč ne premalo. Neka mirnost in celo humor. 

Prepuščen je bil verskofanatični babici v blokovskem stanovanju na Jesenicah, zlepa ni zapuščal stanovanja, še gledanje skozi okno mu je omejevala. Mama nesrečna in od življenja povožena snažilka, pretepala ga je za vsak nič (npr za tik), močno sovraštvo obsojenosti med babico in mamo, bil je "pankrt od pankrta". Obe je imel rad in se ju tudi bal.

Nekaj osebnih fotografij, nekaj citatov iz literature. Poglavja imajo uvodno ilustracijo in navodila iz 19. stoletja za igralske poze posameznih čustev  - ta čustva in vsebina poglavij niso vedno jasno povezana na prvo žogo. Poglavja po stilu niso zelo konsistentna, včasih piše v prvi osebi, včasih o "dečku". Preprost stil, večinoma kratki stavki. Marsikaj grozljivo, ganljiv pa je izključno on sam: kako to, da je imel tako malo pozitivnih izkušenj, kaj je bilo tisto, kar ga je kljub vsemu rešilo?! Nekaj stvari je bizarnih, marsičesa ne pojasni, še preden pa bi me nepojasnjene bizarnosti začele bolj motiti, je bil konec - in konec je odličen: na Portugalskem prepozna od babice šikaniranega dečka in mu prenese nasvet svojega strica Vinka: »Poba, ne sekiraj se. Vse mine, tudi otroštvo. V sebi imaš nekaj, da me ne skrbi zate. Borec si. Preživel boš tole in nekaj boš naredil iz sebe.«

Podnaslov je Avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah, vse je izmišljeno ali pa literarno obdelano, pravi. Oče je v tej knjigi odsoten (razen kakšne roke na odrezanih slikah), a se poleg mami in babici izrecno zahvaljuje tudi njemu - brez teh treh ne bi bilo knjige, kot je. 

Ob koncu knjige se predvsem sprašujem, kaj ga je rešilo??? Kajti nekaj ga je! Morda piše predvsem o bizarnostih, pa je moralo biti tudi marsikaj dobrega v njegovem okolju in ljudeh okrog njega v zgodnjem otroštvu... Lahko si samo predstavljam, da bi večino ljudi tako otroštvo zagrenilo, zlomilo, zakrknilo - njega ni.

Po takem otroštvu je takemu človeku vse za odpustiti, a ni česa za odpustiti...

V splošnem si naredijo verniki takšnega boga, kakršni so sami: dobri dobrega, hudobni hudobnega, pobožnjaki, zagrizenci, žolčneži vidijo samo pekel, ker bi radi pogubili cel svet, ljubeče in mile duše pa ne verujejo vanj. (Jean Jacques Rousseau)


Pisatelj, kolumnist, scenarist, režiser, avtor več računalniških priročnikov. Rojen na Jesenicah (1961). Za tole knjigo je bil 2016 nagrajen s Kresnikom. Napisal je še dve drugi avtobiografski knjigi: Kralj ropotajočih duhov, 2001, o začetku najstništva in Osebno, 2020, o svojih sodobnih prigodah in zagatah. Njegove kolumne so mi bile vedno všeč in so se mi zdele napisane jasno, žebljico na glavico - brala jih pa nisem veliko morda prav zato... 

Miha Mazzini: Otroštvo. Avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah; založba Goga, Literarna zbirka Goga, 2016 (prvi natis 2015); spremna beseda Dijana Matković; ISBN 978-961-277-096-9; 235 strani.

Spremna beseda Dijane Matković je kar zanimiva, čeprav predvsem neko kulsko frajersko balansiranje med laičnim in strokovnim razpredanjem. Analizira in filozofira o "avtobiografskosti" na splošno in še posebej pri slovenskih avtorjih. (Lani je izdala tudi precej izpostavljen avtofikcijski esejistični roman Zakaj ne pišem.) Od standardnih disclaimerjev do razgaljanja in samoterapije tako pisateljev kot bralcev, o rekonstrukciji izmuzljive resnice, o iskanju in potrjevanju identitete... In o resnicoljubnosti - čista in prava resnica da ne obstaja.

Kot predani bralki avtobiografij mi je bilo vse to razpredanje o avtobiografijah kar zanimivo, a me ne zajame popolno.  Prej bi rekla, da "se mi ne da brati, kar si je nekdo drug izmislil" - če po spominu parafraziram Branka Gradišnika (in kot zanimivost, prav Gradišnik in Mazzini imata kar veliko skupnega, slog je sicer nekoliko različen, a sploh ne zelo, v načinu razmišljanja ali pa osebnosti oziroma duha pa imata precej skupnega ali pa morda komplementarnega. Povezuje ju tudi solidarni izstop iz Društva slovenskih pisateljev, trenutno pa globoke zamere, ki izvirajo iz Mazzinijevega opozarjanja na Gradišnika kot enega najbolj zadrtih in podpihajočih teoretikov zarot ob koronavirusu in ruski invaziji Ukrajine, in res je v zadnjih letih Gradišnik postal ekstremen vsestranski vsevednik, ki je na Facebooku objavljal domače recepte za kuhanje zdravila Hydroxychloroquine iz grenivk in s tem po žličkah zdravil koronavirus pri svoji ženi diplomatki...)

Komentarji