Carlo Levi se ni kot Kristus ustavil v Eboliju

Carlo Levi: Kristus se je ustavil v Eboliju

* če že, ocena 9/10.....

Opis enoletne konfinacije na skrajnem jugu Italije bogu za hrbtom sredi 1930-ih, z neko mešanico čudenja, zaprepaščenosti, naklonjenosti in pravljične nostalgije do tistih čudnih ljudi in krajev. Ljudje so političnega izgnanca sprejeli odprtih rok in src, za fašizem jim ni bilo mar, oboževali so ga kot neuradnega zdravnika, slikarja in polboga iz drugega sveta. Sociološko in folklorno opisuje revščino, sušo, lakoto, navade, šege, brezbožnost in vraževernost ter splošno zaostalost in brezizhodnost. Posmehovanje brez zaničevanja, popolno sprejemanje in razumevanje človeške narave, vključno s topoumnostjo...

Carlo Levi (1902-1975) je bil rojen v premožni judovski torinski družini. Doštudiral je medicino, posvetil pa se je slikarstvu, pisateljevanju  in politiki. Ob začetku abesinske (oz. etiopske) vojne izgnan v Aliano (v knjigi imenovan Gagliano), kot nasprotnika režima ga je fašistična Mussolinijeve diktatura obsodila na izgon v italijansko Sibirijo na podplat italijanskega škornja. Starodavno ime območja je Lukania, današnje ime dežele Bazilikata, še danes med najrevnejšimi deli države, a tudi med turistično bolj zanimivimi. Okrajno središče je Matera, nastarejša naselbina na svetu, v italijanščini se del mesta imenuje sassi (kamenje), gre za jamska bivališča neprekinjeno naseljena več kot 9000 let od paleolitika do konca WWII, strašna nepismenost, lakota, incest, malarija... Eboli je kalabrijsko mesto nekoliko bolj na severu, le do tja sta bog in civilizacija še zmogla, dlje na jug pa ne, pravi ljudski pregovor, ki je v naslovu knjige.

Piše odlično, duhovito in pretanjeno, pa naj bo analiza, zakaj je potujoča cirkuška skupina s primitivno neposrednostjo gledalcev zadela v bistvo d'Annunzijeve napihnjene fašistične literature, ali pa tako živ opis skopljenja mladih svinj, da se kar naježiš od gnusa...  Tenkočutno z distancirano nežnostjo o tamkajšnjih otrocih, pa tudi o odraslih... branje skorajda pričara prisotnost... Opominja, kako raznolika in razklana je Italija (do 1861, ne tako daleč nazaj, razdrobljena v različna kraljestva...), piše o teh krajih kot o najbolj oddaljenem koščku sveta, o tamkajšnji folklori in čudnosti ter se čudi in je istočasno navdušen nad primitivno neposrednostjo, ki ga žalosti in zabava kot intelektualca in humanista.

Politična osamitev nasprotnikov fašizma je bila precej blaga v primerjavi z ruskimi katorgami in gulagi, a avtor je vsekakor podkovan s posebnimi spretnostmi, znanjem in modrostjo, ki mu je iz težkega položaja naredila močno ganljivo izkušnjo - konec koncev se je odločil biti v kraju svojega prisilnega izgona desetletja kasneje celo pokopan. Ko mu ob koncu etiopske vojne nepričakovano prekličejo konfinacijo dve leti predčasno, se deset dni še kar zadržuje v kraju in odpotuje s težkim srcem. Vživet je bil v kraj, potrpežljivo vdan v konfinacijo, a bistrega neodvisnega razmišljanja o sistemu in o ljudeh, ki so vsi po vrsti prefrigani, ker morajo biti taki.  

Sprva predvsem o pravilih konfinirja (izgnanca), pa kako se je postopno umestil v kraj (takrat cca 1k ljudi, danes 2k), nato pa vse bolj intimne navade in šege revnih neukih kmetov. Pred konfinacijo je bil nekaj časa v samici, zato ceni napol prosto gibanje v nenavadnih krajih in stik z ljudmi. Sprva je bil v bližnjem Grassanu, nekoliko večjem kraju s številčnejšim srednjim slojem, obrtniki, trgovci - a ob kratkem obisku tam kasneje ugotavlja, da se ima tudi v Gaglianu dobro, čeprav je tam bolj osamljen in ga lokalni šef drži bolj na kratko (se mora javljati vsak dan in ne le enkrat na teden, in ima točno omejeno, do katerega roba kraja lahko gre). Vmes za nekaj dni zaradi smrti v družini odpotuje na sever in opazuje, kako odtujen je od tamkajšnjih ljudi, prijateljev, prejšnjega sveta. Razmišlja o tem, kaj bi sploh lahko pomagalo "italijanskemu južnemu vprašanju" - po WWII je postal tudi poklicni politik, senator kot član komunistične stranke. 

Naslovnica je avtorjevo delo, ki je bila tudi na izvirnku. Tale Eboli je njegova daleč največja uspešnica svetovnega formata, kultna knjiga, 1979 posnet tudi zelo cenjen film, a filma ni dočakal.

Bralo se mi je odlično, presenetljivo, zabavno. Niti malo se mi ni zdela depresivna ali šokantna knjiga (kot je bilo opozorjeno na bralnem krožku, verjetno zaradi opisa življenja v praprebivališčih v Materi). Zelo sem se našla v dojemanju izgnanstva bogu za hrbtom, v tujem svetu med tujimi ljudmi, kjer se medčloveška naklonjenost dojema in ceni z drugimi vatli. 

Glede zgroženosti nad življenjem v Materi in ali je potrebna religija za neko dostojno civilizacijo? Ne. Religija je sredstvo za obladovanje usmerjanje uniformiranje družbe, za civilizacijo je potrebno blagostanje, uvid močnejših na vrhu piramide, da jim je v korist, če je življenje šibkejših predvidljivo, urejeno, delo (ki ga parazitirajo) pa ravno dovolj motivirajoče...

Prevodni jezik se mi zdi lep in jasen, komajda se čuti rahla starinskost (npr zgenil namesto zganil ipd, ampak tega je malo). V knjigi je prevajec naveden kot S.Š. Silvester Škerl (1903-74) je bil oče slovenskega založništva med obema vojnama, ko je delal pri Jugoslovanski tiskarni in pri svoji založbi Akademska založba z dvema knjigarnama v centru Ljubljane, po vojni je prevzel skrb za ves slovenski tisk, zorganiziral Cankarjevo založbo in Slovenski knjižni zavod. Bil je mecen mnogih pisateljev, pesnikov in prevajalcev svojega časa, poleg tega je sam prevedel iz italijanščine, francoščine, nemščine in ruščine več kot sto romanov. Preden pa se je podal v založništvo, je bil igralec. Študiral je v tujini in je prevedel slovenske dramatike ter jih postavljal na oder v Italiji in Nemčiji pred drugo svetovno vojno (vir).

Carlo Levi: Kristus se je ustavil v Eboliju; Cankarjeva založba 1951; prevod Silvester Škerl (izvirnik Cristo si è fermato a Eboli, 1945); COBISS ID 598273; 305 strani.