V spomin mamini pobožnjakarski družinski veji
Psihološka analitična distancirana kronika o mamini družinski veji. Avtorica začne z zgodbo o svojem rojstvu 1903, mama je umrla nekaj dni kasneje, z njenim sorodstvom je imela le malo stikov. V knjigi pa dodobra osvetli duh in tradicije te družine za stoletja nazaj. Do tega sorodstva ne čuti nobene posebne naklonjenosti, piše zelo filozofsko racionalno brez sentimentalnosti.
Fokus je na mamini psihološki dediščini, a znamenitih zgodovinskih oseb kar mrgoli - kot referenca za kakšno obdobje ali kot osebni znanci. Premožna družina plemiških korenin, aktivni in uveljavljeni v politiki, premogovniško bogastvo (ki se je takrat seveda smatralo kot napredek, čeprav so zaposleni dvanajstletniki dnevno svetlobo videvali samo ob nedeljah, ona pa trezno ovrednoti uničevanje planeta in vleče vzporednice z nafto in ne pozabi omeniti opcije, da nafta morda sploh ni omejeno fosilno gorivo, ampak morebitna metamorfoza asfalitnih kamenin...) Tudi njena mama je izgubila svojo mamo kot dojenček, a njena mama je bila deseti otrok, avtorica pa edini otrok svoje mame. Podrobneje o pozabljenem pisatelju iz 19. stoletja, ki je bil dedov in babičin bratranec, in njegovem bratu, ki je storil samomor, iskanje vzporednic s sabo in s tistim časom in tistimi posamezniki, predvsem pa kritično o ceneni in načičkani pobožnjakarski hinavščini, ki je omejevala in determinirala ljudi. Svojo mamo in njen kratki zakon z mnogo starejšim vdovcem pa predstavi sploh kot zelo pragmatičnen in s prizemljenimi čustvi. Do mame in njenega sorodstva ne čuti nobene hvaležnosti, a to ni zato, ker je zrasla brez mame, nič drugače ne čuti do očeta in njegove rodbine, izrecno poudari. Seveda pa bi bila popolnoma druga oseba, če bi jo vzgajala mama vsaj nekaj let - a o tem se nič ne sprašuje, ni je pogrešala, duh te rodbinske veje ji je tuj, sploh pobožnjakarstvo.
Bruhanje detajlov za slikanje posameznega zgodovinskega obdobja, razumevanja človeških nagibov, brez obsojanja posameznikov, a tudi brez poveličevanja človeka na splošno, soočanje z dejstvi brez olepševanja... Gre za psihološko ozračje prostora in obdobja, ves čas pa je izražena močna naklonjenost in sočutje do šibkih. Zelo zahtevni stavki po zgradbi in mislih in cel kup zgodovinskih in antropološko-socioloških informacij o nekem obdobju, tudi za stoletja nazaj. Veliko hladnega ciničnega duhovičenja in mimogrednega zgodovinskega filozofiranja, a se splača potruditi, zanimiva vsebina in stil in misli... sem se pa žal prepogosto zgubljala.
Sočutje je strašni dar zreti svetu, kakršen že je, v obraz. Tako definirano sočutje pa dobro definira tudi avtorico in njen pristop do razumevanja svojih korenin, kot jih predstavlja v tej knjigi. Edino ne zdi se, da ji ta dar predstavlja strašno ali celo kakršnokoli breme...
Tole je prvi del rodbinske trilogije Labirint sveta, ki vsebuje še deli Severni arhivi (očetova veja) in Splet večnosti (o svojem otroštvu). Na naslovnici knjige so z imeni in datumi opremljeni listi maminih starih staršev (ti štirje brez fotografij, avtoričini prababici sta bili sestri), maminih staršev, mame in avtorice. Na naslovnici je tudi fotografija očeta, a brez rodovnega lista z njegovimi podatki.
 |
| čestitke k zmernosti rojevanja |
Komentarji
Objavite komentar