Kako je postal Irvin Yalom
* če že, ocena 1/10.....
Izjemno uspešen avtor številnih psihoterapevtskih uspešnic, profesor na Standfordu, se tu namesto poučnim ganljivim zgodbicam svojih klientov posveča predvsem svojim spominom, še vedno pa je zelo pedagoški in pokroviteljski. Bere se gladko, a stil je prozaičen, tehnično-obrtniški, eno samo lažnoskromno amerikansko duhovičenje.
Cca 40 kratkih poglavij, za uvod kakšen dogodek iz sedanjosti, ki ga poveže na pripovedovanje o svoji preteklosti od zgodnjega otroštva dalje, in ta poglavja so kronološko urejena glede na spomine - to izpade krneki, kot da se mu ravno v pravem zaporedju spontano asociirajo spomini. Morda je za njim preveč uspešna kariera in polno samozadovljstva (prav gotovo upravičenega, a vseeno), pa se mu zdi potem primerno krancljati svoje uvode v posamezen spomin s svojimi bonsaji in malenkostnimi pogovori s prijatelji. Spomini iz preteklosti so sicer bolj zanimivi, rojen je bil 1931 v trgovski židovski družini v Washingtonu, staršem marsikaj zameri, a gre za malenkosti. Ob izidu knjige je bil star 86 let, čuti se že rahla nostalgija in opevanje samega sebe...
Prebrala sem petino in me ni pritegnilo, sploh uvodi do posameznih spominov so se mi zdeli krneki, ampak tudi spomini niso nek literarni presežek in ne vodijo v kakšen globok premislek. Dopuščam možnost, da se kasneje vedno bolj odrasli spomini prelevijo tudi v kaj bolj tehtnega, v kakšne bistvene življenjske dileme in zagate. Si pa kar predstavljam, da so tele njegove pokroviteljske knjige psihoterapevtskih zgodb popularne uspešnice (Rabelj ljubezni, Darilo terapije, Strmljenje v sonce, Kako je Nitche jokal, Spinozin problem, Med smrtjo in življenjem... ).
Komentarji
Objavite komentar