Preden se na Kubi zdani
Kubanski kontrarevolucionar (1943-1990) je bil kot homoseksualec še posebej izpostavljen represiji režima. Od otroštva na kubanskem podeželju, političnega aktivizma, zaporov, taborišč in ilegale ter bega v ZDA do samomora v New Yorku deset let kasneje, izčrpan od AIDS in globoke depresije. Ljubil je sex, literaturo in Kubo.
Šokantno zgodnje seksualno življenje, o tem piše prostodušno in brez filozofiranja. O Castrovem režimu pa popolnoma na drug način, tam pa veliko enega moraliziranja od samega začetka omenjanja politike, čeprav se jim je kot najstnik prostovoljno pridružil in sprva sodeloval pri vsej indoktrinaciji in navdušenem skandiranju, a ves čas distancirano in obsojajoče komentira zločinskost in zavajanje in manipuliranje sistema. Proces avtorjevega razhajanja z režimom ni najbolje pojasnjen, vsekakor je povezan in pospešen z zagrizenim in brutalnim preganjanjem gejev. Presenetljivo, kako agresivno so preganjali homoseksualce! Pa tudi heteroprešuštovanje... Glede na kubanski seksualni turizem je bil režim glede tega popolnoma neuspešen, glede na tole knjigo pa celo izrazito kontraproduktiven.
Še pred svojim desetim letom je posiljeval kokoši, psice, kobile, tako ali drugače občeval s sestrično, bratrancem, stricem, spremljal sex deda in babice, pa tudi deda in mame. Čeprav sem med branjem imela predstavo, da so živeli bogu za hrbtom v zemljankah sami nepismeni in neizobraženi, pa ga na koncu knjige nekaj osebnih fotografij prikazuje zelo sofisticiranega in urejenega otroka. Kot najstnik je imel tudi par punc ob stalnih homoaktivnostih, kasneje pa se je gibal izključno na gay sceni - ocenjuje, da je imel spolni odnos z več kot 5k moškimi. Zdi se, da je od svojih 5000+ spolnih partnerjev popisal na stotine v tej knjigi, lahko se samo samo čudim, kako se je vse na veliko vrtelo okoli seksa, kot da ni nikoli stopil niti na avtobus, ne da bi sledila orgija z neznanci že kar med vožnjo... Izpade, da je kubanska družba sexualizirana do absurda, tako homo kot hetero kot mišung variante...
Opiše tudi svoj pisateljsko-pesniški razvoj, vsekakor gre za nekoga, ki brez pisanja ni mogel živeti. Naslov "Preden se znoči" je vzet iz drugega dela, ki ga je pisal v taborišču, dokler se ni zvečer preveč stemnilo - to delo so našli in ga uničili kot še marsikaj drugega njegovega. Napisanega pa je vseeno ostalo ohranjenega ogromno.
Piše dobro in imel je pretresljivo življenje, bil je markantna oseba, je pa tale avtobiografija predvsem izpričan politični aktivizem z obilico seksualnih dogodivščin. Prebrala sem približno polovico, potem pa sem se utrudila. Po tej avtobiografiji je bil leta 2001 posnet tudi film.
Avtor (1943-1990) je bil popolnoma izčrpan od triletnih AIDS komplikacij in je storil samomor. Tole je v glavnem narekoval v diktatofon, izšlo je dve leti po smrti. V poslovilnem pismu je za samomor izrecno okrivil Fidel Castra in poudarjal, kako mu pri tem prijatelji niso asistirali, napisal pa je tudi "Zaradi šibkega zdravja in globoke čustvene depresije ne morem nadaljevati s pisanjem in bojem za osvoboditev Kube, zato končujem svoje življenje... Podpiram Kubance v tujini in domovini v njihovem boju za svobodo... Kuba bo kmalu svobodna. Jaz sem že."
Nenavadno in žalostno je 2023 brati, kako je bil 1990 zelo optimističen, da se bo Castrov režim vsak hip sesul sam vase, za HIV+ pa ni niti slutil, da bi lahko postal obvladljiv...
Komentarji
Objavite komentar