Gulbenkian, Mr. Five Per Cent

Jonathan Conlin: Mr. Five Per Cent

* če že, ocena 1/10.....

Gulbenkian (1869-1955) je bil čudaški zoprnež in pionir naftnega tajkunstva. Samo zato, ker se je skregal s sorodniki, je po smrti vse zapustil znanosti, umetnosti in filantropskim dejavnostim. Umrl je v Lizboni, kamor se je oportunistično zatekel po padcu kolaborantske francoske vlade med WWII. Zdaj mu je vse pozabljeno, posmrtno je oplemenitil svoje nagravžnosti, njegovo bogastvo koristi mnogim. Zdaj so nanj blazno ponosni Armenci, Portugalci in raznorazni štipendisti. Zgolj slučajno se je naredilo iz njegovega bogastva mnogo dobrega, in to na račun ljudi, ki jih je opeharil in onesrečil, ter poteptanih osnovnih načel. Veliko enih filozofskih vprašanj in razmislekov...

Knjiga je fascinantna in se dobro bere, kot neverjetna pravljica in obrtniška srhljiva grozljivka, prav intenzivno depresivno in vsekakor kritično do bogataša in sveta. Govori o turškem genocidu nad Armenci, začetkih naftne industrije, razpadu Otomanskega cesarstva, vseh možnih zastav za morebitno priložnostno izobešanje, o Mladih Turkih in mladenkah na recept,... 

Knjigo sem si priskrbela takoj ob izzidu 2019 in jo takrat tudi začela brati, ko so sploh na Portugalskem brez sramu ali kakršnegakoli etičnega razmisleka na veliko obeleževali 150-letnico armenskega dojenčka, ki je v Lizboni umrl 86 let kasneje kot najbogatejši človek na svetu. Ob branju Zweigovega Včerajšnjega sveta sem se spomnila nanj, a nadaljevanje prekinjenega branja mi ni steklo, ponovno od začetka pa me tudi ni mikalo. 

Povzetek Gulbenkianove življenjske zgodbe in posmrtnega plemenitenja njegovega premoženja, podatki iz te knjige in drugih virov, je bil objavljen v Sobotni prilogi 30.3.2019 in je v celoti naveden spodaj.

Jonathan Conlin, J.(2019). Mr Five Per Cent - The many lives of Calouste Gulbenkian, the world’s richest man. Profile Books Ltd; ISBN 9781788160421; 416 strani.

Plemenito posmrtno bogastvo 

23. marca 1869, torej te dni pred 150 leti, se je v Konstantinoplu rodil fantek, ki je dobrih 86 let kasneje umrl kot najbogatejši človek na svetu. Ob smrti je zapustil skoraj 6 miljard EUR v današnji vrednosti.

Obogatel je kot diskretni dirigent rojevanja naftne industrije, spuščal pa se je tudi v druge posle. Manipuliral je z velesilami in strateškimi interesi, prirejal zemljevide, izkoriščal pravne luknje in se izogibal davkom - veljal je za pohlepnega in brezobzirnega špekulanta. Calauste Gulbenkian je pogosto velikodušno doniral znatna sredstva za šole, bolnišnice, cerkve, še posebej za potrebe armenski sonarodnjakov – ob tem so mu očitali, da gre za drobtine izdajalca za pranje vesti, a denar so sprejemali. Na pogrebni slovesnosti 1955 ni bilo gneče.

Grmadenja svojega bajnega bogastva nikakor ni začel z nule: rodil se je v premožni armenski družini, oče Sarkis je bil trgovec z nafto, ki se je takrat uporabljala predvsem za petrolejska svetila. Družinska legenda pravi, da ga je oče kot sedemletnega fantiča nagradil za lepo šolsko oceno s kovancem, on pa je šel na trg in ga zamenjal za take, ki so bili umaknjeni iz obtoka. Z odličnimi ocenami je pridobival odlično izobrazbo, prvotno armensko šolo je nadaljeval s francosko v Istanbulu, kasneje pa v Franciji, da bi se izpopolnil v francoščini in dozorel, saj je zaradi pogostih nočnih mor dolgo spal pri materi, ki je nežnega in sramežljivega otroka po očetovem mnenju odločno preveč razvajala. Ob vrnitvi domov se je šolal na ameriškem kolidžu, preden je z osemnajstimi leti odšel v London na King’s College na študij inženirskih in uporabnih znanosti.

Po zaključenem študiju ga je oče poslal v Baku raziskovat potenciale naftnih polj, saj je verjel, da bo nafta vse bolj dobičkonosno naravno bogastvo. Ob obisku si je Calauste vsa svoja opažanja skrbno zapisoval, vključno z romantičnimi lokalnimi legendami in opisi preprog - kasneje so iz tega nastali članki in knjiga - in uveljavil se je kot poznavalec naftne industrije in regije. Mladenič pri dvajsetih je sicer takrat prvič in zadnjič videl črpanje nafte, vse svoje bodoče naftne posle je vodil na daljavo, iz pisarn in salonov.

Pri sedemindvajsetih je z družino pred turškim pogromom Armencev pobegnil sprva v Egipt, nato pa v London, kjer je prepričeval investitorje o perspektivnosti nafte. Trgoval je, svetoval, se pogajal in posredoval pri poslih z Britanci, Nizozemci, Nemci, Rusi, Američani in tudi Turki – genocid njegovega naroda je bil v luči teh dobičkonosnih poslov nepomemben. Bil je svetovalec otomanskih ambasad z diplomatskim statusom. Imel je otomansko, britansko in francosko državljanstvo, v pripravljenosti pa tudi vse tri zastave, da bi lahko s svoje palače izobesil tisto, ki bi lahko bila bolj koristna v hitro spreminjajoči politični klimi pred prvo svetovno vojno.

Sodeloval je pri ustanavljanju in imel deleže v mogočnih evropskih naftnih podjetjih (Shell, Exxon, BP, … ). Svoje prste je imel zraven tudi pri naftnih poslih v Venezueli, Mehiki, Indoneziji in Rusiji. Gulbenkianu je pripadalo 5% nafte obstoječih in vseh bodočih naftnih polj Srednjega vzhoda z izjemo Kuvajta. Dosegel je, da so v turški in kasneje iraški naftni družbi zaposlovali 5% delavcev armenskega porekla. Pet odstotkov se mu je zdel idealen delež tudi za druge svoje investicije in provizije: njegova je izjava, da je bolje imeti majhen del velike pogače kot velik del majhne. Postal je znan kot “Gospod petih odstotkov”, takšen naziv so mu nadeli trgovci z orožjem. Kako ironično, da ga je sin Nubar tožil za 5% premoženja, ko je prenehal brezplačno delati za očeta, ker sta se sprla zaradi stroškov kosila s piščancem s pehtranom v znesku parih funtov - pogodila sta se izvensodno, Calauste pa je poravnal na desettisoče pravdnih stroškov. Tudi s hčerko Rito ni imel lahkega odnosa, Rita je pripovedovala o očetovem prostodušnem načelu za družinski krog “Zakon velja za vse razen za nas.”

In pravila si je krojil sam tako pri poslih kot pri zbirateljstvu. Veljal je za diskretnega človeka, ki je govoril potiho in deloval v ozadju. Ko so sovjetski revolucionarji potrebovali denar za financiranja svoje države, je bil prav Gulbenkian eden od največjih priviligiranih kupcev ob razprodaji dragocenosti iz peterburškega Hermitage muzeja. Sovjete je tudi pisno posvaril, naj prodaje ne obešajo na javni zvon, saj je izvoz takih nacionalnih zakladov prava državna izdaja. Morda mu je šteti celo v dobro, da se je moralne spornosti sploh zavedal, tako pri svojih nakupih umetnij v Rusiji kot antikvitet od Bližnjega do Daljnega vzhoda. In dokler je bil živ, so njegove zbirke ostale skrite javnosti.

Sprva je samo po vsakem uspešnem poslu kupil kakšen lep in dragocen numizmatičen kos, antikviteto, sliko, kip ali nakit. Nakita žena Nevarte ni smela nositi: bil je namenjen izključno za zbirke, s katerimi je prenapolnil svoje mogočne večnadstropne palače, ki so mu bile vedno pretesne. Tudi Nevarte mu je bila vedno bolj prestara, saj se je zvesto držal zdravnikovega nasveta, da bo vitalnost ohranil z rednim seksom z mladenkami. Prebival je večinoma v londonskem hotelu Ritz, katerega gradnjo je nekoč s posojilom rešil iz finančih težav in tako postal delničar te hotelske verige.

Po prvi svetovni vojni se je s svojimi zbirkami preselil v Pariz, v Deauvilleu je dal zgraditi razkošen park, kamor se je pogosto umikal vse do smrti. Ko so mu nemški vojaki na pariških ulicah postali “nadležni”, se je skupaj s kolaboracijsko francosko vlado umaknil v Vichy. Britanska politika je to ocenila kot simpatiziranje z napačno stranjo in mu odvzela državljanstvo ter zasegla imetje v Angliji – po vojni so mu vrnili oboje. V Vichiju je Gulbenkian srečal portugalskega ambasadorja in se kmalu preselil v “oazo miru” v Lizbono, in njegov pragmatizem se je dobro skladal s portugalsko “nevtralnostjo” (Salazarjeva vlada je iz žalovanja ob Hitlerjevi smrti spustila zastave na pol droga).

Nad politiko je bil zvišen, Evropejcem je odpiral oči glede naftnih potencialov in jim odpiral vrata na Bližnji Vzhod - kako so pa potem te evropske politike izvajale svojo strateško politiko, pa se ga ni tikalo. Po razpadu otomanskega imperija je sicer svetoval tudi Mladim Turkom, ki so se trudili upreti izkoriščanju evropskih velesil – a Gulbenkian je še naprej spretno krmaril med nasprotnimi stranmi s svojo kameleonsko empatijo. Ni imel zadržka poslovati s Tretjim rajhom in protikrščanskimi Sovjeti ali biti imenovan za iraškega poslanika k francoski kolaboracijski vladi. Po vojni ga portugalska fašistična diktatura ni motila. Odgovarjal mu je portugalski davčni sistem in luksuzni hotel Aviz, kjer je lahko nevpadljivo preživljal starost, redno pa obiskoval Anglijo in Francijo. 

Prvotno je Calauste nameraval polovico premoženja zapustiti sinu, polovico pa posestvu v Versailu z navodili, naj tam vzdržujejo raj za prelestne pojoče ptice. Zaradi razkola s sinom pa je nato večino svojega bogastva po smrti namenil v javno dobro. Ideje o muzeju za stalno razstavo svojih zbirk v Londonu ali Parizu so sčasoma nadomestili načrti o umetniški, znanstveni in dobrodelni fundaciji v Lizboni. Fundacija Gulbenkian je bila ustanovljena leto dni po njegovi smrti in postala eden največjih evropskih virov štipendij študentom in raziskovalcem, Gulbenkian muzej v Lizboni pa v samem svetovnem vrhu po kvaliteti in obsegu. Njegovih znamenitih 5% sočnih naftnih pogač še danes hrani mnoga usta, prav kakor mnoge navdušujejo njegove zbirke in umetniške aktivnosti fundacije Gulbenkian.

Pepel najbogatejšega človeka na svetu je odpotoval v London v armensko cerkev svetega Sarkisa, ki jo je dal zgraditi  - Sarkis je bilo ime očetu, bilo je tudi njegovo in sinovo drugo ime. Želel je, da bi cerkev postala središče armenske migracije, in to mu je tudi uspelo. Uspelo mu je tudi postati zapisan v sedanjost predvsem kot izjemen in slaven filantrop z velikim vplivom na javnost, umetnost, znanost in dobrodelnost. Po smrti njegovo bogastvo in ime s časom vse bolj žlahtnita...

Calauste Gulbenkian - prvi globalni tajkun

Kompleksna razdrobljenost premoženja v naftnih deželah razpadlega Otomanskega imperija in drugje po vsem svetu sredi 20. stoletja sicer otežuje vrednotenje in dopušča razpravo - drugi magnati iz tega obdobja so imeli tudi družinske ali neosebne oblike lastništva, ali pa samo svoje megabogastvo bolje skrito – a Calauste Gulbenkian je zdaj ocenjen za najbogatejšega človeka ob koncu svojega življenja [Conlin, J.(2019). Mr Five Per Cent - The many lives of Calouste Gulbenkian, the world’s richest man. Profile Books Ltd ].
Za primerjavo: tudi na lestvici Fortune 1957 je bil razglašen kot najbogatejši Američan J.P. Getty in ne Rockefeller, Mellon ali drugi, Getty je bil 1966 proglašen tudi kot najbogatejši Zemljan v Guinnessovi knjigi rekordov, v 50. letih 20. stoletja pa je bil istega velikostnega razreda kot Gulbenkian. Forbes objavlja lestvico svetovnih bogatešev po jasni in konsistentni metodi šele od leta 1986.