Za Petra Božiča oblasti ni
Peter Božič: Ko oblasti sploh ni
Spomini na ljubljansko kulturno sceno od začetka študija v 50-ih letih (študija seveda ni zaključil) do začetka 70-ih, ko so začeli umirati sodobniki. Po smrti odkriti teli zapisi pohajkovanja in intenzivnega druženja predvsem po lokalih. Sami zanimivi ljudje: Taras Kermauner, Gregor Strniša, Vitomil Zupan, Veno Pilon, Marjan Rožanc, itd itd itd, ni da ni.
Zanimiva medosebna dinamika, razne malenkostne luštne in manj luštne podrobnosti, prizadevanja objavljanja in ustvarjanja in debatiranja, pa njihov odnos do nedemokratične oblasti. Interni suhi humor in fore, mestoma izredno zabavno duhovičenje, marsičesa pa nisem dojela. Po prebrani prvi tretjini mi naslednji dan branje ni več steklo, nisem premogla potrebne zbranosti in razgledanosti in potrpežljivosti in sem samo še površno prelistala do konca.
 |
| kako je Veno Pilona obvaroval sramote |
Peter Božič (1932-2009) je imel zelo zanimivo življenje in družbo, bil je pisatelj, novinar, dramatik absurda, med WWII izgnanec v Nemčijo, od gimnazije dalje pa ves čas kulturni ustvarjalec na alternativni sceni po robu in čez (prepovedana so bila Iskanja, Oder 57, Besede, Perspektive...), večkrat zaprt in priprt, smešil malomeščanstvo, bil je radikalen, originalen, boem, zapit kadilec, živahen, vzkipljiv, po osamosvojitvi angažiran politik (Demos, LDS, Forum21), pobudnik za novo Titovo ulico, strasten nogometni privrženec.... Ni, da ni.
Marsikaj so mu očitali, kontroverzen je še po smrti (spomeniki in imenovana ulica po njem in njegova pobuda za Titovo ulico marsikoga sploh na desni zelo motijo...), vsekakor zanimiv in nenavaden in pristen, očitno je bilo, da je imel težko preteklost in da ni imel lahkotnega karakterja.
Komentarji
Objavite komentar