Veno Pilon na robu
Razdvojen je z okorno roko beležil, na robu dveh svetov, in življenje je ljubil do roba. Slikar in vsestranski ustvarjalec ter poznavalec umetnosti (1896-1970), otroštvo v Ajdovščini in šolanje do WWI zelo na hitro odpika, nato je bil vojak in dve leti ruski ujetnik, kjer je ustvaril veliko akvarelov. Po vrnitvi domov je bil laični pravni zastopnik in delal v družinski pekarni. Slikarstvo, ki ga je privlačilo že kot otroka, ga je gnalo v Prago, Firence, Dunaj, Pariz....
V Parizu je bil podjeten pri raznih projektih, še bolj kot slikar se je poskušal uveljaviti kot fotograf, se dokaj premožno poročil v buržuazno francosko družino, 1937 dobil sina (poimenovanega po svojem furlanskem očetu Domenicu), med vojno je bila tašča s sinom na svojem podeželskem posestvu, on pa je v Parizu kuhal ješprenj na sto načinov. Po vojni 1947 se je za poldrugo leto zadržal v Sloveniji (družina mu je to podaljšanje dopusta zelo zamerila, pravi spremna beseda, le kaj je res bilo...) in delal kot tehnični vodja pri Triglavfilmu. Na hecen pokroviteljski način kritizira Plečnika v posebnem poglavju, češ da pri svojem ustvarjanju ni imel smisla za socialno pravičnost, da pa je imel monumentalne ideje in njegovi učenci uspejo marsikaj popraviti.... Po vrnitvi v Pariz je delal za umetniško založbo, mrežil med top mednarodnimi umetniki, sprejemal slovenske obiske, prevajal slovenske pesnike in pisal tudi svoje pesmi ter se pogosto vračal domov. S socialistično - komunistično oblastjo si je bil kar dobro, kritičen zelo v rokavicah, v nekaterih komentarjih pa precej režimsko patetičen in vsekakor ponosen na svoje male vplive. Z ženo sta že razmišljala, da bi se preselila na slovensko obalo (za Portorož predlaga živahno prebarvane fasade, da bi se uravnovesil s Piranom), a je ovdovel 1963, zato se je sam vrnil v Ajdovščino 1968, kjer je dve leti kasneje umrl (kot pravi diskretno spremna beseda, zato ker ni rad govoril o težavah s prostato). Pred smrtjo je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, sploh v Ajdovščini pa so ga ljubeče cenili in je imel vseljudski slavnosten pogreb.
Družil se je z mnogimi pomembnimi svetovnimi in slovenskimi umetniki (na koncu poimensko kazalo omenjenih na dobrih sedmih straneh), bil je priljubljen, družaben, duhovit, nadarjen, cenjen, zvit in iznajdljiv. Piše lahkotno, gladko in duhoviči tudi o težkih stvareh, kot so vojna, lakota, samomorilne misli...
V knjigi je cel kup njegovih risb in slik. Ocenil pa je, da se z najbolj slavnimi slikarji ne more kosati, oziroma ni pripravljen temu podrejati življenja in želodca, čeprav je imel talent in znanje in veselje, poznavalsko oko za stvaritve drugih... Je pa ves čas ustvarjal, bolj sam zase in za hobi, brez venmetanja, a tudi brez lažne skromnosti - meni so njegove slike in risbe zelo všeč (zato sem se tudi lotila tele knjige). Sin Dominique je vso njegovo zapuščino podaril Pilonovi galeriji v stavbi v Ajdovščini, kjer je bila nekoč Pilonova pekarno, ki jo je za nekaj časa prevzel celo Veno, po izselitvi v Pariz pa jo je prepustil sestri (proti koncu med vrsticami malo nakaže, da se je s sestrino družino skregal in odšel tudi zato...). Pilonova galerija pa je prebarvana v živahno modro, v skladu z njegovimi predlogi glede Portoroža.
Od polovice dalje sem brala malo na diagonalo, z občasno nekaj brzinskega "nebranja" - me niso zelo zanimale posebnosti in anekdote raznoraznih slikarjev z Montaparnassa, pa drobnjakarske podrobnosti njegovih (tudi zelo bežnih) srečanj z njimi, pa če so bili še tako slavni. A nekatere zadeve je zelo dobro opisal, posebej mojstrsko je opisal rusko ujetništvo (in ruščina mu je kasneje prišla zelo prav), pa ganljivo o smrti žene in obpogrebni govor njenemu sorodstvu, po katerem spakira v Slovenijo (a ne tako hitro, kot pravljično prikaže v knjigi) - s tem svojo pripoved konča. Mega zanimiv in spreten tip, nekaj zelo posebnega in fajn, da je vse tole popisal, čeprav ni pisatelj - in če bi se odločil in pisal bolj izpovedno in manj kronistično, bi bil tudi pisatelj fantastičen.
Komentarji
Objavite komentar