Prebrano

  Fredrik Backman: Mož z imenom Ove * če že, ocena 7/10..... Avtor je bil zelo popularen bloger, zato ni veliko presenečenje, da je bil tale njegov prvenec takojšnja izjemna uspešnica. Ove je en postaran okornež (čeprav glede na opise presenetljivo samo! 59), ravno ovdovel, ravno upokojen, s precej skromnim težkim otroštvom in mladostjo, ki pa se je poročil z eno sončno žensko, s katero sta prebrodila tudi marsikaj. Ove prisega na saab avtomobile, deluje trd in zakrknjen in skopuški, v sebi pa je izredno mehkega in dobrega srca - samo da to zelo skriva. Napisano je s suhim humorjem v tretji osebi, a popolnoma z njegovega vidika ( Človeku je težko priznati, da nima prav. Še zlasti, če nima prav že zelo dolgo. ) in v kratkostavčnem posmehljivem stilu .  Bere se zelo gladko in hitro, čeprav rahlo preveč predvidljivo in sem se tega v drugi polovici že preceeeej naveličala, a vseeno kdaj pa kdaj prhnila v smeh in tudi na obrtniški ciljano ganljiv konec sem trznila. Skratka, zelo ...

  Hermann Hesse: Mali srpan in druge mladostne pripovedi * če že, ocena 8/10..... Hermann Hesse (1877-1962) je telih osem zgodb napisal pri svojih 25-33 letih. Govori o odraščanju,  odtrgavanju od doma, prvih naivnih zagledanosti in plahih poskusih, zavrnitvah... Tri od devetih zgodb so se mi zdele izjemne, kar nekaj pa slaboprebavljivo naivnih . Mladostne pripovedi da, res o mladostnikih in odraščanju, se mi pa zdi, da je to lažje prizanesljivo brat, če poznaš še kakšen Hessejev večji biser. Prva zgodba Iz otroških časov  je prvoosebna, z manj opisov in utemeljevanjem dejanj, ki pri pripovedanju o sebi niso potrebne oziroma so odveč, ta zgodba me je najbolj ganila in pretresla, po njej sem bila pri vseh ostalih žal obsojena na rahlo razočaranje... v njej se spominja smrti otroškega prijatelja, odraščanje od tiste prve pomladi, ko potem nobena pomlad ni bila več ista. Mali srpan (julij) govori o prvi zagledanosti v malce starejše dekle na kratkem obisku, dekle je obzirn...

  Pierre Michon: Mala življenja * če že, ocena 8 /10..... Roman je razdeljen na osem poglavij, vsako  obsvetli kakšno obrobno osebo, o kateri pisatelj razmišlja ali se nanjo spominja , ki pa so z vidika pisanja zanimive predvsem zato, ker mu očitno prihajajo  pogosto v (pod)zavest. Ves čas poudarja eksplicitno (morda, verjetno, recimo da, ...) ali pa samo s stilom pisanja, da gre večinoma za domneve o teh osebah, itak pa piše predvsem o sebi, mentalna prisotnost zgodbe posameznih "malih ljudi" še vpleta samo vzporedno , ves čas po malem ali po kosih z občasno večjim fokusom, včasih pa to osrednjo osebo poglavja komajda omeni in kakšno od teh niti ni nikoli srečal (npr umrla sestrica pa brat babičine babice, ki ga je oče v pijanosti neke noči pognal od doma in se je potem o njegovi usodi samo ugibalo). Piše o mnogih drobnarijah, ki so zanimive predvsem zato, ker si ji jih zapomnil (npr. vijolična barva obleke, ki mu je bila zelo všeč, v kateri se je njegovo dekle stisnilo...

Lars Gustafsson: Čebelarjeva smrt   * če že, ocena 9/10..... Introvertirani prezgodaj upokojeni štiridesetletnik, njegovo soočanje z rakom (malce ga ignorira) oziroma s smrtjo (čas kar dobro izkoristi za razmišljanje), lastno ovrednotenje brez sprenevedanja. Tole je zadnji in najbolj znan od petih romanov cikla Razpoke v zidu, skupna tema jim je odtujenost posameznika in v vsakem romanu je en Lars rojen na isti dan kot pisatelj Lars  Gustafsson (1936-2016), doktoriral iz Nitscheja. Tako pisatelj kot protagonist Lars sta rojena 1936, dogajanje oz. pisanje pa okrog 1975. Eklektični nekonsistentni zapiski iz raznih beležnic, ni čist dnevnik, a pripovedovanje v prvi osebi sebi o sebi.  Zelo moderno, mladostno razmišljanje in pisanje... Malo sprotnih drobnih dogodkov, malo spominov na otroštvo in na bivšo ženo, malo o bolezni, malo neke simbolične a še kar znosne sci-fi eskapade, včasih malce preveč zakomplicirani in dolgovezni stavki za moj okus... Da gre za nek cikl petih ro...

Hermann Hesse: Demian; Potovanje v Jutrovo deželo * če že, ocena 9 in 1/10..... Hermann Hesse 1877-1962, problematičen in upornik že kot otrok (nad njim so izvajali celo eksorcizem), poskus samomora v mladosti, začel delati v bukvarnah, veliko bral in se kmalu uspel preživljati s pisanjem, Nobelova nagrada 1946 kot sprava z nemškim narodom, od prve vojne prepričan pacifist, antinacionalist, v 30-ih letih aktivno promoviral judovske pisatelje, bil prepovedan v Nemčiji  - ob začetku prve svetovne vojne se je izpostavil v svojih delih kot pacifist (in se na široko zameril v Nemčiji s pozivom proti nacionalizmu v časopisnem članku 1914  O Freunde, nicht diese Töne! ), izselil se je v Š vico. V  60-ih je postal izredno popularen v Ameriki v času uporništva in želji po razsvetljenju... Poročen trikrat. Njegovi starši so bili iz misionarskih družin iz Indije, zato so mu bile te kulture blizu.  Na začetku knjige je izsek iz utemeljitve Nobelove nagrade (za resnobnost in iskr...

  Velibor Čolić: Sarajevski omnibus * če že, ocena 8/10..... Leposlovno delo z resničnimi osebnostmi (Gavrilo Princip, Ivo Andrić, duhovniki štirih bosanskih religih,....) predvsem okrog atentata Ferdinanda 1914 v Sarajevu . Poetično in pravljično, zasnovano kot lepo tekoč "filmski" omnibus, različni pogledi na ta zgodovinski dogodek in še kakšne dodatne vsaj rahlo povezane sarajevske znamenitosti, poglavja pa si sledijo vsaj rahlo povezana. Začne se sicer s podobnimi "osebnimi" zgodbami gradilcev različnih verzij Latinskega mosta od 16. stoletja dalje, kasneje pa podobno o graditeljih Viječnice, mestne hiše, nato pa o Hagadi - judovskem svetem dokumentu prinesenem iz Španije med njihovem pregonu v 15. stoletju, o spletu naključij, ki je dokument obvarovalo nazadnje med srbskim obstreljevanjem - zelo lepo tekoča pripovedka, vmes sicer npr kakšne neverjetne podrobnosti o videzu hišne pomočnice prvega pomembnega varuha tega dokumenta. Na koncu pa še Dodatek:  zgodba ...

  Jože Javoršek: Srečanja * če že, ocena 1/10..... Tole je označeno kot esej o teoriji umetnosti, razprava o sodobnem romanu . Javoršek piše kot v dnevniških zaznamkih (a brez letnic) o druženju in o raznih srečanjih in razglabljanjih z eminentnimi evropskimi (predvsem francoskimi) literarnimi sodobnimi velikani. Nisem uspela ugotoviti, ali je res bil po izpustitvi iz zapora 1952 pa do izzida knjige 1958 več kot eno leto nepretrgoma v tujini, proti koncu tudi piše o tem, kako si zna pričarati pogovore s Shakespearom itd, tako da ne vem, ali si ni malo pričaral in prikrojil tudi vse to. V  svojih avtobiografijah ( Nevarna razmerja , La mémoire dangereuse ) sicer podrobno navaja, med kakšnimi krogi se je gibal v Franciji med študijem na Sorboni takoj po vojni, pa tudi kako je po zaporu komaj čakal na vizo za ponoven obisk prijateljev in kako jih je s sinom Svitom obiskoval itd itd, pa kako je imel resne možnosti, da se kar preseli za stalno v tujino, ne spomnim pa se tako dolge ...

  Yasmina Reza: Babilon * če že, ocena 9/10..... Yasmina Reza (1959) je predvsem uveljavljena dramatičarka, za Babilon pa je prejela prestižno francosko literarno nagrado. Gre za samorefleksivno pripovedovanje po srcu mlade ženske o vpletenosti v sosedin umor . Ko pripoveduje, kako jo je zbližala hoja po stopnicah (ona zaradi postave, on zaradi klavstrofobije) namesto dvigala z nekim čisto nič posebnim sosedom, s precej (samo)ironije razmišlja o sebi kot ženski okrog 60, svojem otroštvu, svojih prijateljih, možu, sinu, svoji sestri in ravnokar umrli mami ter njeni negovalki, prijateljih in prijateljicah, še največ podrobnosti pa pripoveduje o tem na videz dolgočasnem sosedu, njegovem nadležnem mačku, s katerim se je pogovarjal po italijansko, njegovi new-ageovski ženi in njenem problematičnem vnuku. Po zabavi, ki jih ni pogosto prirejala in je pod stresom kupila sto novih kozarcev "kot da bi imela same take prijatelje, ki jim je zelo važno, da vsako pijačo pijejo ravno v pravi obl...

Charles Dickens: Povest o dveh mestih * če že, ocena 8/10..... Charles Dickens (1812-1870)  je za nekatere (predvsem Angleže) največji pisatelj, tole je njegovo najbolj cenjeno delo in eno najbolj prodajanih leposlovnih knjig vseh časov. Glavni protagonisti živijo med Parizom in Londonom, gre za težke in prepletene osebne drame  v zgodovinskem okvirju francoske revolucije (1789-1799), posledica dogodkov izpred desetljetij. Na wiki obstaja izčrpna  razdelava zgodbe . Knjigo v angleščini mi je kot svojo najljubšo pred leti podaril Mike, pa je nikakor nisem mogla brati, zdaj v slovenščini mi je jasno, zakaj. Zdravnika Manetta 1757 pokličejo k mladi revni ženski, ki se ji je zmešalo, ker si jo je ugrabil en markiz, ob tem v dvoboju smrtno ranil njenega brata, očetu je počilo srce, sestre pa so poslali v druge kraje - no, ena od sester je potem čez dobrih trideset let taglavna revolucionarka, poročena ravno z bivšim slugo tega zdravnika, ki so ga 1757 vtaknili brez sodbe za 17...

  Jeanette Winterson: Zakaj bi bila srecna, če si lahko normalna? * če že, ocena 6/10..... Jeanette Winterson (1959) se v tej svoji avtobiografiji iz 2011 naslanja tudi z daljšimi citati na polavtobiografijo  Pomaranče   iz 1985,  bolj kot v razvoj dogodkov v svojem življenju pa se spušča v filozofiranje o zgodovini industrijskega Manchestra in zelo malo na svojo konkretno binkoštno (pentacostno) cerkev, izkušnje v cerkvi, šoli itd. Filozofira o literaturi, zgodovini, vmes pa kot mimogrede umesti kakšno prelomnico iz svojega življenja . Saj je zanimivo, ampak ni pa nekega konsistentnega pripovedovanja, Pomaranče so se precej bolje brale. Pa tako zanimivo zgodbo je imela, ko jo je posvojila verska fanatičarka, ki je želela misionarko, ne pa lezbijko... Bolj zanimivo je bilo opisano obdobje, ki jih v Pomarančah ni, o iskanju biološke mame, čeprav zelo zelo na kratko o razočaranju nad njo, pa na kratko o svojih polomijadah v ljubezenskih zvezah (lahko je ljubila, ni zna...

Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza * če že, ocena 1/10..... Beloruska pisateljica, rojena 1948, Nobelova nagrada 2015, piše v ruščini, njena dokumentarna literatura je kolaž čimbolj dobesednih spominov različnih ljudi z minimalnim komentarjem . V tej knjigi sprašuje po vojnih izkušnjah sovjetske ženske, ki so se borile v WWII, in poudarja, kako zgodovino vojn pišejo možakarji, vloga žensk pa je zamolčana tudi zato, ker jo ženske hočejo zamolčati in po vojni ne nosijo odlikovanj in bi rade vse predvsem samo pozabile, saj vojna ni za žensko naravo, kot pravijo stereotipno kar same. Pripovedovane vojne zgodbe niso bile niti pol tako grozne, kot sem se bala. Ali pa je bilo enostavno preveč (na desetine in desetine) oseb, da bi se s kakšno identificirala, njihove pripovedi so vse zelo kratke, včasih celo le par stavkov. Gre seveda za same take, ki so preživele, in kar vse po vrsti pripovedujejo, da četudi so jih možakarji morebiti sprva podcenjevali, potem pa so jih spoštovali...

Peter Zobec: Vsi drugi se imenujejo ljubezen * če že, ocena 8/10..... Peter Zobec (1932-2012) je bil zapisan filmu: večni pomočnik režije, scenarist, organizator, režiser množičnih prizorov, iskalec igralcev in statistov. V tej debeli knjigi presenetljivo natančno niza spomine na posamezne projekte, vključno z zapleti in razpleti in osebnimi dinamikami med udeleženci. Njegova zasebnost je bolj za zraven intenzivnim filmskih snovanjem, od katerih pogosto celo nič ni bilo , in se zdi, da je z njegovim privat življenjem tako bilo tudi dejansko. Zacne s tem, da so spomini literarna zvrst, v kateri se lahko najbolj debelo laže. Ha, ha - kljub temu pa daje vtis ogromne iskrenosti in neprikrivanja (a kot rečeno, v svojo zasebnost se ni zelo spuščal - na začetku precej natančno popisuje svoje otroške simpatije, in tudi kasneje se pri svojih 30-ih malce čudaško navdušen nad raznimi šestnajstletnicami, na začetku med vrsticami ene dvakrat napoveduje homoseksualnost, a o tem kaksneje ni eksplici...

Mira Mihelič: Ure mojih dni * če že, ocena 7/10..... Mira Mihelič  (1912-1985)  prva slovenska poklicna pisateljica, tudi predsednica društva slovenskih pisateljev in častna podpredsednica mednarodnega PEN-a,  velja za kronistko slovenske meščanske družbe pred vojno in po njej. Rojena v premožni svet, mama operetna diva se ji je odpovedala v zameno za nakit, oče pa jo je s Hrvaške poslal sorodnikom v Slovenijo. R ojena kot Kramer (stric je bil predvojni minister in lastnik Jutra), kmalu po maturi še ne dvajsetletna poročena Puc (tast je bil ljubljanski župan in ban), v drugič poročena s slikarjem Francetom Miheličem, imela je pet otrok (5+1, prvi dve hčerki sta pripadli Pucu). Pisala in prevajala je veliko, med drugim je napisala dramo Ure naših dnih, očitno ji je bil naslov všeč, najbrž sem kdaj prebrala kakšen njen prevod, spomnim se njenega mladinskega dela Pridi, moj mili Ariel. Tele Ure so precej samocentrične, pa ajd, to je pač avtobiografija, a vseeno se zdi, da o ...

Jeanette Winterson: Pomaranče niso edini sad * če že, ocena 8/10..... Jeanette Winterson (1959) je za to knjigo uporabila svojo življenjsko zgodbo. Posvojila jo je verska fanatičarka, predvidena je bila za misionarko in bila od otroštva zelo aktivna v tej pentacostalni cerkvi, zaradi homoseksualnosti so tri dni izganjali iz nje hudiča, pri 16 je bila postavljena na cesto . Roman je začela pisati pri 24 in izdala pri 26, hitro dosegla uspeh in nagrade, Pomaranče označujejo kot "polavtobiografijo", v njem uporablja tudi svoje ime, je pa 2011 napisala še nefiktivno verzijo  Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?, ki je tudi preveden v slovenščino in je imela ob tem tudi intervju v Delu . Knjiga ima pisateljičin predgovor iz 1991, osem poglavij je naslovljeno kot v bibliji (Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri, Devteronomij, Jozue, Sodniki, Ruta), sprva se mi je zdelo to precej vsebinsko konsistentno, kasneje pa mi zmanjka poznavanja. O kulturno-socioloških refencah obstaja samo...

  Witold Gombrowicz: Trans-Atlantik * če že, ocena 7/10..... Gombrowicz (1904-1969) satirično pripoveduje svojo zgodbo, ko se mlad in neuveljavljen nadobudni pisatelj 1939 zatakne v Argentini in se na daljavo sooča s svojo poljskostjo v času vojne. Posmehuje se sebi v svojem nebogljenem položaju, domovini in sonarodnjakom v kritičnem zgodovinskem obdobju, ki potencira že itak večni patetični patriotizem , v to pa je postavljena absurdna zgodba o zapletanju v gejevske scene, tako zelo nečastne sploh za Poljake, ki vodijo do dvobojev s streljanjem brez nabojev, organiziranju elitnega lova na neobstoječe zajce, častihlepne in groteskne sprenevedajoče odnose med poljsko emigracijo... Stil pisanja je baročno okoren, poudarjen z velikimi začetnicami vseh velepomembnih pojmov. Tole je Gombrowicz pisal menda praktično pod klopjo med svojim duhamornim delom kot bančni uradnik, iz njega veje cinizem in sarkazem in posmehovanje sebi in družbi, predvsem poljski. Na začetku je napisal predgovor...

Elias Canetti: Rešeni jezik. Zgodba neke mladosti * če že, ocena 9/10..... Skrbno zapisani spomini zelo občutljivega, inteligentnega in pronicljivega otroka s pestro družinsko zgodbo  s selitvami vsepovsod po Evropi, s posebno kompleksno sofisticirano zahtevno kruto ljubečo mamo in zgodaj umrlem očetu, ki ga je malo pred tem preklel avtoritativni ded.  Elias Canetti (1905-1994), nobelovec 1981, je napisal avtobiografijo v treh delih, tole pokriva njegovo odraščanje do 1921, naslednjih deset let pa Plamenica , ki sem jo prebrala pred kratkim.    Sicer res zelo slikovita scena nenavadnega otroštva zelo kompleksnih in globokih posameznikov . Rojen Španjolom (iz Španije v srednjem veku pregnanim Židom v Turčijo) v Bolgariji v premožni trgovski družini, idealističnimi in  nad kulturo navdušenim staršem, sprti z dedom pri njegovih šestih letih odidejo v Anglijo, Elias obožuje očeta in njune globoke pogovore zlasti o literaturi, a oče hitro nenadoma umre, kot najstarej...