Peter Zobec vse druge imenuje ljubezen
* če že, ocena 8/10.....
Peter Zobec (1932-2012) je bil zapisan filmu: večni pomočnik režije, scenarist, organizator, režiser množičnih prizorov, iskalec igralcev in statistov. V tej debeli knjigi presenetljivo natančno niza spomine na posamezne projekte, vključno z zapleti in razpleti in osebnimi dinamikami med udeleženci. Njegova zasebnost je bolj za zraven intenzivnim filmskih snovanjem, od katerih pogosto celo nič ni bilo, in se zdi, da je z njegovim privat življenjem tako bilo tudi dejansko.
Zacne s tem, da so spomini literarna zvrst, v kateri se lahko najbolj debelo laže. Ha, ha - kljub temu pa daje vtis ogromne iskrenosti in neprikrivanja (a kot rečeno, v svojo zasebnost se ni zelo spuščal - na začetku precej natančno popisuje svoje otroške simpatije, in tudi kasneje se pri svojih 30-ih malce čudaško navdušen nad raznimi šestnajstletnicami, na začetku med vrsticami ene dvakrat napoveduje homoseksualnost, a o tem kaksneje ni eksplicitnega govora, je imel pa zelo zelo intenzivna prijateljevanja v drugem obdobju, ko je zaljubljenost v ženske nenadoma nehal omenjati). Bil je edinec, s starši se je pred vojno preselil v Beograd, kjer je opravil z muko tudi maturo, zlasti z očetom sta imela zaradi šolskih neuspehov in kasneje najbrž zaradi nekonvencionalnosti precej zapleten odnos in tiha obdobja.
Kot da povzema svoje natančne dnevnike omeni vsakega, s katerim je kaj sodeloval, in ene dvakrat potarna, češ kako je grozno delati v filmu, ker ti požre ves čas za stike z ljudmi izven tega sveta - hja, a ti jih pa tudi naplavi. Vsekakor celo enemu precej nezaintesiranemu za to umetnost zelo strastno predstavi življenje ljudi, ki so predani in obsedeni s filmom, to je uživancija in garanje in kruto komolčanje in zasvojenost in nepredvidljivost. On kot da se je rodil ravno prav odštekan in nekonvencionalen za ta svet, nikoli popolnoma odrasel (in to bolj v dobrem kot slabem) - verjetno pa bi moral biti malo bolj konvencionalno komolčarski, da ne bi bil "večni asistent" - v tolikih filmih je bilo toliko njegovega - le film ni bil nikoli njegov.
Bil in doživljal in pisal je kot občutljiv človek, z velikim čutom za ljudi, nosilo ga je od euforije do depresije, intenzivna druženja in skorajda istočasna samotarjenja, preživel je tudi nekaj tednov na psihiatriji, bil je luzer-zvezda, filmski mistik, nepogrešljiv, mnogi izjemneži v filmski industriji so ga izjemno cenili, in to ne samo na celotnem Balkanu, ampak zaradi mnogih tujih koprodukcij tudi tujci, med njimi prave filmske zvezde... Štefančičizem "film so izumili zato, da ga Zobcu ni bilo treba posneti" pa je krneki.
Piše kar spretno, občasno sicer zaide v kakšne besedne klišeje, rad na koncu poglavij namesto modrovanja kaj zelo na kratko zašpiči (še kar uspešno). Nekaj zelo ganljivega in pretresljivega je bilo v njegovih prizadevanjih in v pisanju, v dojemanju lastnih uspehov in porazov pa tudi raznih osebnih odnosov. Zanimivo pa je daleč najbolj brez zavor z nekim pomilovanjem pisal o dolgoletnih stikih s Slavkom Štimacom, ki ga portretira kot nekoga, ki ga je on odkril, ki ga je potem pa tudi izdal (čeprav skuša nekako razčistiti sam s sabo, da je bilo to neupravičeno) in ki ga je otroški filmski uspeh onesrečil za vedno - me zanima, ali je Slavko tole bral o sebi in kaj si pri tem misli tako o sebi kot o Zobcu kot o zapisanem...
Naslov je najbrž samo nadomestek slabo prevodljivega "zavičaja". Ljubezen je bil Petra Zobca edini zavičaj, zdaj končno to ve - s tem zaključi, na koncu se tudi nekako odmakne od filma, ko nenavadno natančno popisuje potovanje po Angliji, češ, film ni vse. Kot da mu je žal, da se tega ni zavedal že prej, in kot dosežek, da je sploh prišel do tega.
Peter Zobec: Vsi drugi se imenujejo ljubezen; založba in zbirka Beletrina 2015; spremna beseda Marcel Štefančič; ISBN 978-961-284-060-0; 646 strani.
Komentarji
Objavite komentar