Ženska vojna za domovino in Stalina

Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza

* če že, ocena 1/10.....

Beloruska pisateljica, rojena 1948, Nobelova nagrada 2015, piše v ruščini, njena dokumentarna literatura je kolaž čimbolj dobesednih spominov različnih ljudi z minimalnim komentarjem. V tej knjigi sprašuje po vojnih izkušnjah sovjetske ženske, ki so se borile v WWII, in poudarja, kako zgodovino vojn pišejo možakarji, vloga žensk pa je zamolčana tudi zato, ker jo ženske hočejo zamolčati in po vojni ne nosijo odlikovanj in bi rade vse predvsem samo pozabile, saj vojna ni za žensko naravo, kot pravijo stereotipno kar same.

Pripovedovane vojne zgodbe niso bile niti pol tako grozne, kot sem se bala. Ali pa je bilo enostavno preveč (na desetine in desetine) oseb, da bi se s kakšno identificirala, njihove pripovedi so vse zelo kratke, včasih celo le par stavkov. Gre seveda za same take, ki so preživele, in kar vse po vrsti pripovedujejo, da četudi so jih možakarji morebiti sprva podcenjevali, potem pa so jih spoštovali in jim govorili sestrice (eden od redkih moških glasov pa pove, da so v Nemčiji res na veliko posiljevali, da pa niso želeli, da za to zvejo njihove "sestrice").

Presenetilo me je predvsem to, kako zelo so si vse te deklice želele v vojsko in kako goreče so vse po vrsti podpirale Stalina. Pomislila sem, da tako kot se da zmanipulirati ženske v imenu nekih lažnih idealov, se moških ne da. Vojna je bila seveda strašna, ampak nič ne pripovedujejo o nepravilnostih in zlorabah (pa so zihr bile) in povojnih perspektivah na vojne zločine in stalinizem. Nobenega "a smo se za to borile?!". V glavnem eno samo zelo popreproščeno pripovedovanje in razmišljanje. Je sicer posebno zaradi številčnosti in mozaičnosti glasov, zanimivo, kaj se spomnijo in kaj se jim zdi vredno pripovedovati desetletja kasneje, čustveno samo zato, ker so čustva tako potlačena - se pa z današnjega vidika ne da razumeti, zakaj jim je bilo težko pripovedovati - zdi se kot apatično pripovedovanje o dramatičnih časih. "Smilijo se mi tisti, ki bodo to knjigo prebrali, in tisti, ki je ne bodo prebrali" - kakšno neutemeljeno dramatiziranje!

"Po vojni sem se dolgo bala neba,  bala sem se celo dvigniti pogled proti nebu. Bala sem se videti zorano zemljo. Po njej pa so že mirno hodile vrane. Ptice so vojno hitro pozabile..."

ena grozljivejših in tudi cenzuriranih pričevanj

Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza, zalozba Goga 2020, prevod Jani Rebec (izvirnik U voyny ne zhenskoe litso, 1985 prva izdaja, prevod 2013 posodobljene izdaja) ; ISBN: 9789612772901; 417 strani.