Sosedski Babilon
Yasmina Reza (1959) je predvsem uveljavljena dramatičarka, za Babilon pa je prejela prestižno francosko literarno nagrado. Gre za samorefleksivno pripovedovanje po srcu mlade ženske o vpletenosti v sosedin umor. Ko pripoveduje, kako jo je zbližala hoja po stopnicah (ona zaradi postave, on zaradi klavstrofobije) namesto dvigala z nekim čisto nič posebnim sosedom, s precej (samo)ironije razmišlja o sebi kot ženski okrog 60, svojem otroštvu, svojih prijateljih, možu, sinu, svoji sestri in ravnokar umrli mami ter njeni negovalki, prijateljih in prijateljicah, še največ podrobnosti pa pripoveduje o tem na videz dolgočasnem sosedu, njegovem nadležnem mačku, s katerim se je pogovarjal po italijansko, njegovi new-ageovski ženi in njenem problematičnem vnuku. Po zabavi, ki jih ni pogosto prirejala in je pod stresom kupila sto novih kozarcev "kot da bi imela same take prijatelje, ki jim je zelo važno, da vsako pijačo pijejo ravno v pravi obliki stekla", pa se na videz nedolžen konflikt med sosedoma konča z umorom žene. Sosed pride to sredi noči povedati njej in njenemu možu, ona se zelo aktivno vključi v transport trupla v kovčku, ki pa se hitro konča s samoprijavnim klicem na policijo, intenzivno premleva, kaj in kako naj izjavi policiji (čiste resnice že ne), po kratkem priporu pa poskrbi za sosedovega mačka, obišče sosedovo teto v domu, zaliva rože v zapečatenem stanovanju prek balkona, vse skupaj pa se konča s sodno rekonstrukcijo dogodkov, ko zadnjič sreča tega soseda, s katerim si je bila presenetljivo blizu in še bolj presenetljivo odreagirala ob umoru - in s tem se ji je končalo eno obdobje življenja, o katerem pripoveduje z nekaj nostalgije in precej brezbrižnosti in brez obžalovanja. Kakorkoli, detektivka to ni, niti nima elementov detektivke, kot je marsikje napisano.
Babilon je gladko in hitro branje za eno popoldne na plaži, zelo dinamično preskakuje z oseb in dogodkov in spominov in asociacij, ampak poleg posebnega suhega humorja so me očarale tudi raznorazne misli o življenju in posamezniku, staranju in minevanju, v bistvu skopo cinično realno opazanje. Gre za iskreno pripovedovanje sami sebi, navzven pa večino svojih najbolj zanimivih in originalni misli o drugih zadrži zase. Je malenkostna pozorna na razne malenkosti pri sebi in drugih, hitro jo kaj zmoti ali ji gre na živce. Pripovedovalka kot otrok ni bila ljubljena, rabimo pa biti ljubljeni kot potrditev, da sploh smo, pravi. Njen sosed ji je bil blizu, ker ji je bil podoben osamljenež iz otroštva in ga je razumela prav zaradi njegove preprostosti in nerodne asocialnosti, pehanja za naklonjenost mačka in vnuka, nepripadnosti okolici, samosti in samotnosti.
Naslov izvira iz psalma, ki ga je sosedu kot otroku njegov oče vedno znova in znova bral: "Ob rekah Babilona, tam smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali Siona", brez da bi ga razumel ali da bi imel za kogarkoli kakršnkoli poseben pomen... Vse je z malo distance precej nepomembno, stvari in ljudje, veze med ljudmi pa so zanimive in nenavadne in ključne, zanimivo življenje si naredimo s povezavami in naklonjenostjo in odprtostjo, predvsem pa od blizu ni noben povprečen in navaden, ampak smo od blizu vsi precej patetični in bizarni in ganljivi - a prav veliko ljudi niti nočemo niti ne moremo spoznati od blizu.
 |
| ob nočni omarici pravkar umrle mame |
Komentarji
Objavite komentar