Javorškova srečanja
Tole je označeno kot esej o teoriji umetnosti, razprava o sodobnem romanu. Javoršek piše kot v dnevniških zaznamkih (a brez letnic) o druženju in o raznih srečanjih in razglabljanjih z eminentnimi evropskimi (predvsem francoskimi) literarnimi sodobnimi velikani. Nisem uspela ugotoviti, ali je res bil po izpustitvi iz zapora 1952 pa do izzida knjige 1958 več kot eno leto nepretrgoma v tujini, proti koncu tudi piše o tem, kako si zna pričarati pogovore s Shakespearom itd, tako da ne vem, ali si ni malo pričaral in prikrojil tudi vse to. V svojih avtobiografijah (Nevarna razmerja, La mémoire dangereuse) sicer podrobno navaja, med kakšnimi krogi se je gibal v Franciji med študijem na Sorboni takoj po vojni, pa tudi kako je po zaporu komaj čakal na vizo za ponoven obisk prijateljev in kako jih je s sinom Svitom obiskoval itd itd, pa kako je imel resne možnosti, da se kar preseli za stalno v tujino, ne spomnim pa se tako dolge povojne neprekinjene odsotnosti.
Med branjem avtobiografije Mire Mihelic so me zamikala še tale Javorškova Srečanja, ki so označena kot esej - pisano je kot dnevniški zaznamki razmišljanja in razpravljanja in filozofiranja. Nekako dobro prvo polovico sem kar rada brala in tudi presenetljivo padla not, čeprav se mi je od prve strani zdelo, da gre predvsem za zelo spretno hvalisanje z osebami in pogovori in razmišljanji in razgledanostjo in sofisticiranostjo in svetovljanskostjo, občasno popršeno z nekaj lažne skromnosti. Čeprav malo preveč načrtno posejane, so kar mrgolele številne zelo poetične in originalne in lepe prispodobe. Večine omenjenih literatov ne poznam kaj več kot po imenu ali pa še to ne, a so me kar zanimale njihove bolj osebne podobe in tudi razmišljanje o modernem romanu me je presenetljivo pritegnilo - če pa sem koga poznala kot bralka, pa še toliko bolj, npr Camusa mi je Javoršek tu osebno približal in mi je še bolj jasno, zakaj mi je tako všeč (Camus: literatura naj priča o življenju, ne o pisateljevi domišljiji) in mi je zanimivo, kako so ob njegovi presenetljivi Nobelovi nagradi 1957 reagirali njegovi "konkurenti" in francoska javnost (ta letnica morda pove, kdaj naj bi Javoršek bil tako dolgo v tujini)... Pa vendar, ko sem se vrnila z dopusta, nikakor nisem mogla nadaljevati z branjem in zato knjigo v velikih dvomih in rahlim obžalovanjem označujem kot "meni neberljivo".
Javoršek (1920-1990) je bil politični zapornik 1948-1952 v post-informbirojevskih časih in se mi zdi skrajno nesrečna figura, vsa kontroverznost okrog njega in dokazovanje njegovega ovaduštva (njegovo udbovsko ime naj bi bilo Piette) kvečjemu povečujejo njegovo tragiko, predvsem pa se čudim vsesplošni selektivnosti, ko se npr Kocbeku pa nič ne zameri njegovo toleriranje povojnih pobojev, dokler je bil na položaju, in se ga prikazuje izključno kot žrtev, pa ni šel čez procent Javorškove kalvarije (Javoršek po zaporu ni imel kam iti in je najprej potrkal na Kocbekova vrata, bivšega prijatelja in zaveznika, ki pa se je po lastnih besedah zgrozil nad Javorškovo propadlo pojavo in ga je odslovil brez kakršnekoli pomoči ter takoj rekel ženi, da se morata tega človeka od zdaj naprej paziti...). Kljub Javorškovi nepopravljivi zlomljenosti, zagrenjeni zameri na razne strani in istočasno nerazumljivi veri v zlorabljajoč povojni sistem je njegovo pisanje zanimivo, vsekakor človek z velikimi spregledanimi potenciali pod vso to nezrelo nemodro reakcijo na grozljivosti in krivice, ki so se mu dogajale - pretresljiv mi je kot človek z vso to težko osebno tragiko, predvsem se mi smili, čeprav ni ne simpatičen ne moder (ali pa prav zato!?), se mi pa zdi, da bi bilo čudno, če bi bil drugačen, prav veliko pomoči raznih "boljših" ljudi, ki se jih zdaj precej poveličuje in se jim marsikaj oprošča (npr psihopatstvo Zupanu), pa ni imel. Zanimiva so njegova razmerja z ljudmi in stališča, ki so jih imeli do njega, tako njegovi sodobniki kot še mnogi aktivneži dandanes. Kolikor razumem, se ga je označilo kot nekoga, ki so ga sicer nedolžnega zmleli v sistemu, ki pa se mu domnevno pozaporniško ovaduštvo nikakor ne oprošča, ker je bil pri tem absolutno preveč iskreno goreč in prizadevno škodljiv, in zato se njegove literarne kapacitete popolnoma nepomembne. Res me čudi, kako taki kriteriji v luči težkih osebnih napak za druge zlepa ne veljajo, pa ne samo pri nas, npr tudi pri Picassu in njegovem serijskem uničevanju žensk ne - zdi se mi, da gre pri nastrojenosti proti Javoršku sedaj pač za izredno gorečo slovensko desničarstvo, v času njegovega življenja pa zaradi osebne antipatičnosti ter preveč nastopaške in ambiciozne sofisticiranosti, katere se je morda navlekel in z njo prosperiral v Franciji, če je res bil tam tako zelo priljubljen in sprejet, kot se rad predstavlja v svojih delih.
Komentarji
Objavite komentar