Hessejeve mladostne pripovedi
Hermann Hesse (1877-1962) je telih osem zgodb napisal pri svojih 25-33 letih. Govori o odraščanju, odtrgavanju od doma, prvih naivnih zagledanosti in plahih poskusih, zavrnitvah... Tri od devetih zgodb so se mi zdele izjemne, kar nekaj pa slaboprebavljivo naivnih. Mladostne pripovedi da, res o mladostnikih in odraščanju, se mi pa zdi, da je to lažje prizanesljivo brat, če poznaš še kakšen Hessejev večji biser.
Prva zgodba Iz otroških časov je prvoosebna, z manj opisov in utemeljevanjem dejanj, ki pri pripovedanju o sebi niso potrebne oziroma so odveč, ta zgodba me je najbolj ganila in pretresla, po njej sem bila pri vseh ostalih žal obsojena na rahlo razočaranje... v njej se spominja smrti otroškega prijatelja, odraščanje od tiste prve pomladi, ko potem nobena pomlad ni bila več ista. Mali srpan (julij) govori o prvi zagledanosti v malce starejše dekle na kratkem obisku, dekle je obzirno do njegove pozornosti - ta tema se ponovi še nekajkrat. Ciklon spet v prvi osebi, kako na enem zadnjih pocitnič doma hudo neurje uniči nekaj ljubih dreves, in "razgaljena koreninska krošnja je zazijala razpoka med otroštvom in življenjem moža", vmes je pa tudi nekaj zavrnjene zagledanosti v nasprotni spol. Lepa je mladost, tudi napisana v prvi osebi, ko se že malo spremenjen odraščajoc fant poln domotožja in nostalgije spet vrne na počitnice, se spet zagleda v eno bivšo simpatijo, pa potem hitro vso pozornost nameni eni drugi, ki pa je do njega odklonilna na obziren in razumevajoč nacin. Gimnazijec je ena daljših zgodb, dijak je zagledan v eno čudovito služkinjo, ki je spet zelo obzirna do njega, zato zagledanost kljub silni nesreči in razmišljanju celo o samomoru kar hitro mine, se več: fant ji stoji ob strani, ko njen zaročenec pada s strehe in trepeta za njegovo življenje. Iz delavnice mi je izredno zanimiva in silovita, po tematiki in stilu čisto drugačna od drugih zgodb: opazovanje konfliktnega merjenje moči med mojstrom (lastnikom) in pomočnikom - ob načinu tega opazovanja, opisovanja in doživljanja pa pove o sebi veliko več kot v prevladujočih romantičnih zgodbicah, ki so neprepričljivo naivne tako za pisateljevo starost v času pisanja kot za tiste šestnajstletne mladeniče, ki jih opisuje. Pripravnik Ladidel najdaljša med vsemi (40 strani celo razdeljenih v šest poglavij), tokratna zagledanost se na koncu srečno razplete, čeprav ni ves čas zelo stanovitna, je pa zanimiv incident s krajo, prostovoljnim priznanjem in tudi to se krasno izteče. Zaroka je tudi malo drugačna, saj govori o enem asocialnem možakarju, kjer se vse krasno izteče kljub obilici posmehovanja, ki ga je deležen zaradi svoje tendencioznosti - malo starejša Pavlè ga pa uspe zbrihtat. Večerni pavlinček je najkrajša, a zelo udarna, odrasel moški pripoveduje prijatelju o bolečem otroškem spominu: o kraji in uničenju redkega metulja, težkemu priznanju, tu pa opravičilo prijatelju ni bilo sprejeto in nepovratno je bilo uničeno veselje z metulji za vedno, soočenje z lastno nizkotnostjo, sicer nedopustno a zelo pojasnjeno dejanje, in tudi pomirljivo soočenje s trdosrčnostjo zavrnitve opravičila - materino vztrajanje in podpiranje pravih in težkih dejanj, iskreno zaupanje fanta v mamo in njen nasvet, in nujnost sprejemanja posledic svojih dejanj pa nastopa tudi v drugih zgodbah, še posebej v prvi.
Ravno toliko vem o Hesseju, da so neglede na prvoizpovednost v vseh zgodbah jasne močne avtobiografske vzporednice. Spremna beseda je kar izčrpna in bolj strokovna, kot me zanima, poudarja nejunaškost in skromnost nosilnih oseb teh zgodb, pri vseh pa se čuti "ozkost in širina" Hessejeve protestantske družinske dediščine. Pojasnjen pa je tudi vrstni red zgodb po starosti pripovedovalca.
Komentarji
Objavite komentar