Čebelarjeva smrt

Lars Gustafsson: Čebelarjeva smrt 

* če že, ocena 9/10.....

Introvertirani prezgodaj upokojeni štiridesetletnik, njegovo soočanje z rakom (malce ga ignorira) oziroma s smrtjo (čas kar dobro izkoristi za razmišljanje), lastno ovrednotenje brez sprenevedanja. Tole je zadnji in najbolj znan od petih romanov cikla Razpoke v zidu, skupna tema jim je odtujenost posameznika in v vsakem romanu je en Lars rojen na isti dan kot pisatelj Lars Gustafsson (1936-2016), doktoriral iz Nitscheja. Tako pisatelj kot protagonist Lars sta rojena 1936, dogajanje oz. pisanje pa okrog 1975.

Eklektični nekonsistentni zapiski iz raznih beležnic, ni čist dnevnik, a pripovedovanje v prvi osebi sebi o sebi.  Zelo moderno, mladostno razmišljanje in pisanje... Malo sprotnih drobnih dogodkov, malo spominov na otroštvo in na bivšo ženo, malo o bolezni, malo neke simbolične a še kar znosne sci-fi eskapade, včasih malce preveč zakomplicirani in dolgovezni stavki za moj okus... Da gre za nek cikl petih romanov, nakaže tristranska Predigra, ki pa načeloma tudi če je ne bi bilo - uvede pa pač "najdbo in branje iz treh beležnic, z veliko preskakovanja med njimi".

Vsekakor mi je bilo zanimivo in se me je zelo dotaknilo, tako celota kot morda še bolj posamezni fragmenti.

- Ne morem se spomniti niti enega spomina in pogovora iz otroštva, v katerem ne bi udeleženci ves čas igrali na občutljiva čustva krivde. Občutki krivde so za medsebojne odnose približno to, kar je žoga za igro tenisa. 

- Celotna predstava o jazu temelji na tem, da bo obstajal tudi jutri, temelji na dejstvu možnega obstoja prihodnosti.

- Jezik srednjega razreda: najbolj negotov izmed vseh. Sloni na dejstvu, da se mora človek, da bi se prebil do višjega položaja v socialni hierarhiji, vesti tako, kakor da je že tam. Kar ima posledico nenavadno negotovost celotnega sistema. Človek ve, kaj besede pomenijo, in obenem vseeno ne ve.

- In tukaj sem stal jaz in neko žensko zrelih let, ki je bila očitno ljubezen mojega življenja, predstavil svoji ženi. Vljudno in pozorno sta se sprehodili po potkah in skozi nasade rož. (Hiša je bila takrat, leta 1970, počitniška hišica.) Pazita se čebel, sem rekel. V tem času so nemirne. Dokaj napadalne so. Samo zasmejali sta se. Vrt je majhen. Ne traja dolgo, da ga obhodiš. Kar dosti časa sta si vzeli. (primer pisateljevega stila)

- Umetnost prenašanja bolečine je tako edinstvena veja umetnosti, pri kateri je stopnja težavnosti tako visoka, da v praksi ne obstaja noben izvajalec. (se sicer absolutno ne strinjam)

- Z majhnimi lažmi si je ustvarila občutek marginalne svobode.

- Beseda jaz je najbolj nesmiselna beseda vseh besed. Prazna točka jezika. Takšna, kakršna mora osrednja točka zmeraj biti: prazna.

Ni osnove za občudovanje ali hvaležnost bogu, naša naloga mu je reči ne.

Prevod ok, mestoma morda malce netekoč, kot da se preveč sledi strukturi prevajanega teksta, a ne moti, to dodatno malo spominja na Švedsko. Spremna beseda pa mestoma zelo filozofska (kadar glih ne podaja direkt povzetka), npr stavek na prvi od desetih strani: "Mirno lahko trdimo, da je za Gustafssona enoznačnost jezika neke vrste smrt."

Lars Gustafsson: Čebelarjeva smrt; Cankarjeva založba, zbirka XX. stoletje, prevod Helena Bauman (izvirnik En biodlares dod, 1978), spremna beseda Monika Žagar; ISBN 961-231-165-X; 168 strani.