Canettijev rešeni jezik

Elias Canetti: Rešeni jezik. Zgodba neke mladosti

* če že, ocena 9/10.....

Skrbno zapisani spomini zelo občutljivega, inteligentnega in pronicljivega otroka s pestro družinsko zgodbo s selitvami vsepovsod po Evropi, s posebno kompleksno sofisticirano zahtevno kruto ljubečo mamo in zgodaj umrlem očetu, ki ga je malo pred tem preklel avtoritativni ded. Elias Canetti (1905-1994), nobelovec 1981, je napisal avtobiografijo v treh delih, tole pokriva njegovo odraščanje do 1921, naslednjih deset let pa Plamenica, ki sem jo prebrala pred kratkim.   

Sicer res zelo slikovita scena nenavadnega otroštva zelo kompleksnih in globokih posameznikov. Rojen Španjolom (iz Španije v srednjem veku pregnanim Židom v Turčijo) v Bolgariji v premožni trgovski družini, idealističnimi in  nad kulturo navdušenim staršem, sprti z dedom pri njegovih šestih letih odidejo v Anglijo, Elias obožuje očeta in njune globoke pogovore zlasti o literaturi, a oče hitro nenadoma umre, kot najstarejši sin postane zaupnik in tolažnik mame, ki deluje sicer zelo zanimivo, a ga je na nek svoj način ves čas čudaško izrabljala v svoji duševni osamljenosti, ga izoblikovala in manipulirala - ob koncu se seveda že sluti pogubnost takega odnosa, v naslednji knjigi Plamenica pa zazeva neizogiben prepad med njima. V tej knjigi je veliko ene ljubezni, "spregledovanja", s katero sta se z mamo brusila in si parirala kot neskončna zaveznika in edina pomembna nasprotnika in vzajemna manipulatorja. 

Elias se po očetovi smrti spopada z obremenjujočo družinsko sceno, ki pa že prej ni bila enostavna, obožuje literaturo filozofijo zgodovino, se sprašuje o sebi in življenju na zelo pretanjen in notranje bogat način, predvsem pa se kot vsak ves čas spopada in kali in dozoreva pod psihološkimi izzivi življenja, ki so ob tako zahtevni mami še posebej zapleteni. Vse to ga je izoblikovalo, rafiniralo, vse to je on - filigransko občutenje in spominjanje otroka ter poetično in nesprenevedavo in nepodcenjujoče pisanje. Absolutno ne gre za neko tragiko otroštva, nesrečnosti je mnogo manj kot sreče zanosa radoživosti in odprtih pričakovanj od življenja, a lahkotnosti v doživljanju sveta ni bilo niti v najbolj zgodnjih spominih malčka, ta prirojena nelahkotnost pa se s časom obogati z modrostjo. Modrost pa je lahko včasih popolnoma omejena samo na pisanje - svojo osem let starejšo in seveda tudi zelo kompleksno ženo Vezo je s svojimi zvezami z drugimi ženskami popolnoma onesrečil, storila je samomor - Vezo sicer spozna ob koncu druge avtobiografske knjige, le o čem piše v tretji neprevedeni knjigi, ko pa je daleč najlažje biti iskren in introspektiven z zgodnejšimi spomini...  

v Švici je 1921 prelahko, zato nujno v Nemčijo med može, ki so poznali hude stvari 

Elias Canetti: Rešeni jezik. Zgodba neke mladosti; Mohorjeva založba 1998, zbirka Austriaca; prevod Stanko Jarc (original Die gerettete Zunge. Geschichte einer Jugend 1977); ISBN 3-85013-536-5; 367 strani.