Povest o dveh mestih
Charles Dickens (1812-1870) je za nekatere (predvsem Angleže) največji pisatelj, tole je njegovo najbolj cenjeno delo in eno najbolj prodajanih leposlovnih knjig vseh časov. Glavni protagonisti živijo med Parizom in Londonom, gre za težke in prepletene osebne drame v zgodovinskem okvirju francoske revolucije (1789-1799), posledica dogodkov izpred desetljetij. Na wiki obstaja izčrpna razdelava zgodbe. Knjigo v angleščini mi je kot svojo najljubšo pred leti podaril Mike, pa je nikakor nisem mogla brati, zdaj v slovenščini mi je jasno, zakaj.
Zdravnika Manetta 1757 pokličejo k mladi revni ženski, ki se ji je zmešalo, ker si jo je ugrabil en markiz, ob tem v dvoboju smrtno ranil njenega brata, očetu je počilo srce, sestre pa so poslali v druge kraje - no, ena od sester je potem čez dobrih trideset let taglavna revolucionarka, poročena ravno z bivšim slugo tega zdravnika, ki so ga 1757 vtaknili brez sodbe za 17 let v Bastille, ker je prijavil te markizove zlorabe. Med njegovim zaporom žena umre, hčerka pa misli, da je oče tudi mrtev - knjiga se začne prav s tem, ko je zdravnik spuščen, od osame sicer čisto zmešan, ampak čudovita predanost ljubeče hčerke, ki je lepa, da sapo jemlje, ga pozdravi v Londonu. Ampak to je samo kratek začetek in zgodba se ne pripoveduje kronološko... Zgodba je razdeljena v tri knjige oziroma poglavja, te pa v kratka podpoglavja po cca 10 strani. Drugi del se začne pet let po osvoboditvi, ko oče in hčerka Lucija nastopata kot priči v eni sodni spletki, mladenič je nepričakovano oproščen in se z Lucijo kasneje poroči, je bil pa ta sodni proces usoden, saj se je vanjo zaljubil tudi obtoženčev odvetnik in obtožencu presenetljivo podoben odvetnikov svetovalec, pravzaprav je prav ta podobnost omogočila oprostilni dvom. No, ta svetovalec se sicer izkaže za nesrečneža, ki se utaplja v pijači in neproduktivnem življenju, a je briljantnega uma in dobrega srca in se iz platonske ljubezni na koncu žrtvuje za giljotino namesto Lucijinega moža, ki mu je itak usodno podoben, k'ne. Lucijin mož je namreč nečak tistega markiza iz 1757 in se med revolucijo nespametno vrne v Francijo, da bi pričal za nekega uslužbenca, ki je vodil njegova posestva v skladu z njegovimi dobrosrčnimi navodili, etc etc etc. Zapletom ni ne konca ne kraja, a na koncu se vse dobro konča, še celo smrt platonskega Lucijinega oboževalca je v en sam ponos in osmišljenje življenja.
Glavna oseba je prav ta platonski oboževalec, ki razmišlja o smislu svojega neplodnega življenja in ga najde v tem, da se žrtvuje za dobro, za Lucijo. Sploh v zaključnih straneh postane globoki modrec in filozof in vzor morale in etike. Zadnji odstavki (dobeseno citirani na wiki strani) povzemajo njegove globoke spravljive zadnje predsmrtne misli, ki mu omogočajo pokončno in mirno zakorakati pod giljotino za visoke ideale. Zgodba je zelo zapletena, polna neverjetnih naključij, osebe so zelo izdelane in večplastne in praviloma ne samo črno-bele, razen seveda čudovite Lucije in morda njenega očeta, mož pa je pravzaprav zelo neizgrajena oseba - podobnež, ki neskončno ljubi Lucijo in gre za njeno srečo požrtvovalno pod giljotino, je mnogo bolj predstavljen in zanimiv od moža. Menda gre za simbolično dvojnost oziroma razklanost ene osebe, pa tudi tale platonska ljubezen naj bi bila avtobiografska upodobitev Dickensove zagledanosti v neko mladenko.
Branje ni najbolj enostavno, nekateri stavki so zelo dolgi in zapleteni in dolgovezni, opisi ljudi in situacij so zelo poetični in pogosto komplicirani. Osebe so zelo različne in se zelo različno izražajo, sploh kakšni Lucijini pogovori s tem platonskim oboževalcem so eno samo izredno ovinkarjene in okolišarjenje in leporečenje, nižji sloji pa so zelo slikoviti in pronicljivi in grobi. Vsekakor Dickens zelo plastično predstavi duh časa, zgodovinskih okvirjev in nepravičnega zatiranja, iz česar se je rodila francoska revolucija, kot tudi brezpravnost sodnih procesov prej in potem, pa tudi osebne mizerije in prostaštva življenja (vseh, razen Lucije, k'ne). Poetičnost opisov je pogosto ne samo globoka, ampak tudi precej duhovita - vsekakor zelo spretno pisanje, (ne)primerljivo s Stendhalovo Armance. Duhovitost pisanja je res izjemna in sem zaradi nje rada brala, še večji vtis pa so name napravili občasni kratkostavčni zaključki za zapik kakšnega dolgovezenja. Bralo se mi je gladko, čeprav ne hitro, k arhaični zgodbi pa prav paše tudi rahlo starikava slovenščina - je pa prvi prevod Izidorja Cankarja iz leta 1911 in ga je imel priliko štiri desetletja kasneje prevetriti.
Legendarni prvi stavek:
Bil je najboljsi čas, bil je najslabši čas; bila je doba modrosti, bila je doba brezumnosti... ~ It was the best of times, it was the worst of times, it was the age of wisdom, it was the age of foolishness...
Morda najboljši stavek:
Čudovito in razmišljanja vredno je dejstvo, da je vsako človeško bitje tako urejeno, da je vsakemu drugemu globoka skrivnost in tajna.
 |
| stil pisanja, niti ne najboljši niti ne najslabši odstavek |
Charles Dickens: Povest o dveh mestih; Državna založba Slovenije DZS, zbirka Svetovni klasiki, 1952; prevod Izidor Cankar (prvi prevod 1911 Katoliška bukvarna, izvirnik A tale of two cities, 1859); COBISS ID 830209; 390 strani.
Komentarji
Objavite komentar