Bolje srečna kot normalna

 

Jeanette Winterson: Zakaj bi bila srecna, če si lahko normalna?

* če že, ocena 6/10.....

Jeanette Winterson (1959) se v tej svoji avtobiografiji iz 2011 naslanja tudi z daljšimi citati na polavtobiografijo Pomaranče iz 1985,  bolj kot v razvoj dogodkov v svojem življenju pa se spušča v filozofiranje o zgodovini industrijskega Manchestra in zelo malo na svojo konkretno binkoštno (pentacostno) cerkev, izkušnje v cerkvi, šoli itd. Filozofira o literaturi, zgodovini, vmes pa kot mimogrede umesti kakšno prelomnico iz svojega življenja. Saj je zanimivo, ampak ni pa nekega konsistentnega pripovedovanja, Pomaranče so se precej bolje brale. Pa tako zanimivo zgodbo je imela, ko jo je posvojila verska fanatičarka, ki je želela misionarko, ne pa lezbijko... Bolj zanimivo je bilo opisano obdobje, ki jih v Pomarančah ni, o iskanju biološke mame, čeprav zelo zelo na kratko o razočaranju nad njo, pa na kratko o svojih polomijadah v ljubezenskih zvezah (lahko je ljubila, ni znala biti ljubljena)...

Ne vem, kako bi brala tole, če ne bi prebrala Pomaranč -  najbrž bi bila precej manj razočarana, zdaj sem vsekakor pričakovala več. Tudi prevod se mi je zdel rahlo okoren, kar pa je pogosta težava pri originalih v modernem trendovskem kulskem jeziku in slogu duhovičenja. 

Kolikor se sploh odpre pri tej avtobiografiji, pa je še kar iskrena, in ni nobeno presenečenja, da je ranjena za vse življenje, in se mi zdi paradoksalno, da je v bistvu kljub vsemu bolj normalna kot srečna. 

Stara je bila dobrih 50, ko je napisala tole - morda enostavno premlada, verjetno ne smeš biti za dobro avtobiografijo ne premlad ne prestar. Mladostna uspešnica Pomaranče ji pri tem ni bila v pomoč. 

Jeanette Winterson: Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?; založba Škuc, zbirka Lambda, 2013; prevod Suzana Tratnik (izvirnik Why be happy when you could be normal?, 2011), ISBN 978-961-6751-70-4; 227 strani.