Mire Mihelič ure in dnevi
Mira Mihelič: Ure mojih dni
* če že, ocena 7/10.....
Mira Mihelič (1912-1985) prva slovenska poklicna pisateljica, tudi predsednica društva slovenskih pisateljev in častna podpredsednica mednarodnega PEN-a, velja za kronistko slovenske meščanske družbe pred vojno in po njej. Rojena v premožni svet, mama operetna diva se ji je odpovedala v zameno za nakit, oče pa jo je s Hrvaške poslal sorodnikom v Slovenijo. Rojena kot Kramer (stric je bil predvojni minister in lastnik Jutra), kmalu po maturi še ne dvajsetletna poročena Puc (tast je bil ljubljanski župan in ban), vdrugič poročena s slikarjem Francetom Miheličem, imela je pet otrok (5+1, prvi dve hčerki sta pripadli Pucu). Pisala in prevajala je veliko, med drugim je napisala dramo Ure naših dnih, očitno ji je bil naslov všeč, najbrž sem kdaj prebrala kakšen njen prevod, spomnim se njenega mladinskega dela Pridi, moj mili Ariel.
Tele Ure so precej samocentrične, pa ajd, to je pač avtobiografija, a vseeno se zdi, da o drugih ni veliko razmišljala oziroma pisala v globino, še o sebi ne prav veliko. Nekako do svoje mladostne poroke precej bolj intimno, raznorazni spomini na ljudi, tudi introspektiva otroških in mladostnih čustev, pa natančni in literarni opisi stranišč na štrbunk, npr... Potem pa gre bolj za faktično dokumentiranje, kaj je počela, koga je srečala, kaj je kdo rekel in kaj je ona kdaj komu rekla, in imela je zanimive stike in prijateljstva in marsikdo je imel zanimive izjave. Nenavadno veliko opisuje barve oči raznih ljudi, toliko o dimenzijah tega pisanja...
Je energična, navihana, nečimrna, odprta, iznajdljiva, razvajena, zabavna, koketna, duhovita, gajstna - in je ena izmed tistih, ki ji uspe najti enostavne in zanimive poti, je bila pa med vojno dvakrat zaprta zaradi sodelovanja z OF in moža v partizanih. Sicer brez ljubezni do/od mame in očeta, še največ ljubezni izrazi do strica predvojnega ministra in svojih psov, o dolgoletnih problemih v prvem zakonu skoraj nič, samo nakaže težavne odnose z otroki z drugim možem, otroke so na veliko prevzemale gospodinjske pomočnice tudi po vojni. Zelo malo o odtujenih občutkih do odtujene mame, pa naj bi jo menda to zelo obremnjevalo - a v tej avtobiografiji je to popolnoma obrobno in strogo kontrolirano, menda je tega več v njenih meščanskih romanih. Občasno nekaj posipanja s pepelom (npr, večkrat priznava, da je nečimrna), a to bolj kot ribarjenje za pohvale za samokritiko in odkritost.
Težko rečem, da tole dobro slika meščansko ljubljansko družbo, gre za zelo specifično elitno družino (je pa napisala nekaj romanov na temo meščanstva). Med pisanjem se parkrat obrne na vnuke, pa zelo izkazuje navezanost na hišo na Aškerčevi 15, kjer so imeli po vojni ogromno raznih vsiljenih podnajemnikov na odredbo, ki se jih še dolgo ni "rešila".
Za pisateljstvo kot da se je odločila kot za najboljšo od možnosti, ki jih je imela brez formalne izobrazbe in potrebe in talentov, mladoporočena in preskrbljena in z gospodinjskimi pomočnicami, objavo prvega romana ji je zrihtal stric lastnik Jutra, tam je sprva pisala modne novičke. Eno leto pred študijem, ki ga je samo formalno začela, se je šolala v Švici za elitne mlade dame, in to ji je zelo tlakovalo njena mednarodna pisateljska potovanja in prijateljevanja. Bila naj bi ena najpomembnejših slovenskih intelektualk 20. stoletja (kot pravi Luka Novak) - to tudi veliko pove, nekega silnega intelektualizma nikakor ni, gre pa za izjemno družbeno mreženje in vplivništvo pred časi instagrama.
Srečala je cel kup eminentnežev in nonšalantno komunicirala z njimi, ljudi okrog sebe je hitro in spretno očarala, precej enega jugoponosa, zanimivo mi je, da je Jožeta Javorška kar spoštljivo omenjala, pa veliko o Heinrichu Böllu in njegovih kritikah jugoslovanskega avtoritatizma. Zelo pogumno se je postavila za kmete v okolici njihovega vikenda pri Otočcu, in se ni umaknila ali posipala s pepelom - bili so že taki časi, da glave niso padale, bila je dovolj pomembna, predvsem pa res pogumna in pokončna pri tem.
Veliko enih stvari je zadržala, morda in menda ji je bilo lažje biti bolj osebna v romanih za navidezno izmišljenimi osebami - tukaj večkrat izrecno pove, koga je kje uporabila. Navaja se, da je tole "ena redkih avtobiografij slovenskih pisateljic"; izdana v letu njene smrti. Bila je 19 let mlajša od Ilke Vašte in 21 let za Vaštetinimi Podobami je izdala tole avtobiografijo - Miheličin stil je mnogo bolj modern celo zdaj, svetovljanjski, lahkoten in iskreno samozadovoljen, gre pa za isti problem skrbnega slikanja lastne podobe, s čimer npr kakšen Kovačič ni bil obremenjen.
Bere se sicer kar gladko, tudi in predvsem zaradi njenega dinamičnega življenja in lahkotnosti doživljanja, a žal brez neke introspekcije, ki je sicer ni nikomur dolžna, ampak to je to... Vzbudi veliko enega zanimanja za marsikaterega slovenskega in tujega pisatelja, glede tega je njeno navdušenje zelo oprijemljivo in nalezljivo.
Knjiga se začne kot prvo poglavje, drugega pa potem ni in ni!!? - je bilo to spregledano ali je tako zagonetno premetena (močno dvomim!)... Napisano vse brez pravega predaha, ki po svoje malo manjka, po svoje pa je zelo fajn.
Alenka Puhar je ob 100-letnici njenega rojstva 2012 uredila biografijo: Mira Mihelič. Družinska slika z gospo. Življenje in delo Mire Mihelič. (Alenka je bila sicer nezakonski partizanski otrok Franceta Miheliča in je bila Mira njena nezakonska mačeha...). Sem preletela že zaradi slik, pri branju posameznih prispevkov je seveda kakšen nov konkreten podatek, a se mi zdi, da je MM v svoji avtobiografiji bila precej avtentična in hologramsko celovita. (Kot zanimivost in dokaz, da sem morda začela preveč brati o povojnih pisateljskih krogih: na str. 106 tele biografije je na fotografiji nekdo označen kot neznanec, in močno domnevam, da gre za Wolfganga Koeppena, haha, ni za kaj!)
 |
| stil spretnega obrtniškega pisanja |
 |
| Kocbek in povojni poboji in molčanje - eto, samo tole o "tistih dogodkih" |
 |
| takole prisrčno zaključi knjigo - in kot se izkaže, le malo kasneje tudi življenje |
Komentarji
Objavite komentar