Pomaranče in drugo sadje

Jeanette Winterson: Pomaranče niso edini sad

* če že, ocena 8/10.....

Jeanette Winterson (1959) je za to knjigo uporabila svojo življenjsko zgodbo. Posvojila jo je verska fanatičarka, predvidena je bila za misionarko in bila od otroštva zelo aktivna v tej pentacostalni cerkvi, zaradi homoseksualnosti so tri dni izganjali iz nje hudiča, pri 16 je bila postavljena na cesto. Roman je začela pisati pri 24 in izdala pri 26, hitro dosegla uspeh in nagrade, Pomaranče označujejo kot "polavtobiografijo", v njem uporablja tudi svoje ime, je pa 2011 napisala še nefiktivno verzijo Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?, ki je tudi preveden v slovenščino in je imela ob tem tudi intervju v Delu.

Knjiga ima pisateljičin predgovor iz 1991, osem poglavij je naslovljeno kot v bibliji (Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri, Devteronomij, Jozue, Sodniki, Ruta), sprva se mi je zdelo to precej vsebinsko konsistentno, kasneje pa mi zmanjka poznavanja. O kulturno-socioloških refencah obstaja samostojna wiki stran, ki pa mi ne doda kaj veliko. Še bolj kot razne biblijske reference pa je v zgodbo vključeno veliko simboličnih in precej dolgoveznih zgodbic o čarovnikih itd, ki se mi jih je zdelo absolutno preveč. Bere se zelo tekoče, sem pa bila precej bolj navdušena na začetku, ko pripoveduje z vidika zagnane zmanipulirane mlade vernice o svojem čudaškem svetu s tako mamo, cerkveno skupnostjo in nerodnimi kontakti z zunanjim svetom (v šolo je šla kasneje kot običajno pod sodno prisilo) - vse to precej duhovito in s prepričljivo otroško samoumevnostjo. Kasneje pa o svojih homoseksualnih nagnenjih in izkušnjah in tudi življenju mladoletnice na svojem presenetljivo zelo površno, čeprav še vedno z zanimivo vdanostjo v tegobe brez kakršnegakoli samopomilovanja.

Glede na pisateljičine izjave se zdi, da je v Pomarančah zavestno prikrojila svojo preteklost v verzijo, kot si jo je želela (po njenem se preteklost da spreminjati z interpretacijami): kasnejši obiski za božič, a kljub spravljivosti popolna tujost s krušno mamo (oče je popolnoma obrobna figura). V resnici pa je ta mama menda zelo kmalu umrla (kmalu po izidu Pomaranč) in naj bi bila "pošast, a njena pošast" - v tej verziji ne deluje zelo pošastno, samo pač noro in čudaško, pričakovala sem pravzaprav več drame in travm. Vsekakor bom v kratkem prebrala še resnično verzijo Zakaj bi bila srečna...

prva stran

Jeanette Winterson: Pomaranče niso edini sad; Škuc 2001; prevod Mateja Petan (izvirnik Oranges are not the only fruit, 1985); ISBN 9616085379; 198 strani.