Michonova mala življenja

 

Pierre Michon: Mala življenja

* če že, ocena 8 /10.....

Roman je razdeljen na osem poglavij, vsako obsvetli kakšno obrobno osebo, o kateri pisatelj razmišlja ali se nanjo spominja, ki pa so z vidika pisanja zanimive predvsem zato, ker mu očitno prihajajo  pogosto v (pod)zavest. Ves čas poudarja eksplicitno (morda, verjetno, recimo da, ...) ali pa samo s stilom pisanja, da gre večinoma za domneve o teh osebah, itak pa piše predvsem o sebi, mentalna prisotnost zgodbe posameznih "malih ljudi" še vpleta samo vzporedno, ves čas po malem ali po kosih z občasno večjim fokusom, včasih pa to osrednjo osebo poglavja komajda omeni in kakšno od teh niti ni nikoli srečal (npr umrla sestrica pa brat babičine babice, ki ga je oče v pijanosti neke noči pognal od doma in se je potem o njegovi usodi samo ugibalo). Piše o mnogih drobnarijah, ki so zanimive predvsem zato, ker si ji jih zapomnil (npr. vijolična barva obleke, ki mu je bila zelo všeč, v kateri se je njegovo dekle stisnilo k steni, ko se je pijan pretepal na ulici).

Skratka, piše predvsem o sebi, kako je zrasel v občutljivega opazujočega fanta, z ljubečo mamo in brez očeta, s starimi starši po mami, ki jih je občudoval, občasni stiki z očetovimi starši pa so mu bili ritualni.  Ogromno prisotnega in prakticiranega alkoholizma v njegovi družini in njegovi mladosti. Pa zelo intenzivno o tem, kako se muči s pisanjem (in se primerja z otroki, ki postanejo angeli, preden spregovorijo kakšno besedo...) in ob tem svojem nepisateljevanju premišlja o kakšnih obrobnih ljudeh, ki bi lahko bili tudi čisto spregledani, če bi mu pisanje gladkeje teklo - in mu steče s temi Malimi življenji prav zaradi njih.

Pierre Michon (1945) je 1984 napisal tale Mala življenja kot svoj prvi in najbolj znan in priznan roman. Roman je poln prispodob in citatov in referenc na francosko literaturo in literarno zgodovino, zato je veljal za neprevodljivega, a se je izkazalo, da postane v prevodu pravljični - res je precej poetičen in izkazalo se je skoraj odvečno brati pojasnila in opombe.

Zelo poetično in pomenjljivo in tenkočutno in malenkostno branje, lepo in skrbno in globoko napisano, sem se pa med branjem borila s pozornostjo, ki bi si jo knjiga zaslužila še več, kot sem jo bila v teh dneh sposobna kot bralka. 

odšel je v Afriko umret ali uspet - čemu bi se pritoževal obsojenec na dosmrtno ječo?

zadnji spomin nehvaležneža na očetove starše

Pierre Michon: Mala življenja; Modrijan, zbirka Bralec, 2011; prevedla Saša Jerele (izvirnik Vies minuscules, 1984); ISBN 978-961-241-589-1; 204 strani.