Bernhardov izbris rodbine

 

Thomas Bernhard: Izbris. Razpad

* če že, ocena 10/10.....

Pripovedovalec, pisateljev alter ego, od prejema brzojavke o smrti staršev in brata razpreda svoje misli vse do pogreba in razpleta z dediščino, z odporom v notranjem dialogu razmišlja o svoji družini, odločen vse natančno popisat in si s tem omogočiti izbris družine iz svojega duševnega bremena. Gre za zapleten odnos sovraštva in očitkov zlasti z mamo, zaničuje pa vse družinske člane. S tem "alternativnim življenjepisom" Bernhard zelo nazorno predstavi svoj odnos do lastne družine in malomeščanskih pričakovanj, čeprav v fiktivni postavitvi. 

V knigi sta dve brezodstavčni poglavji: Brzojavka, ki se pripoveduje v Rimu, in Oporoka v Wolfseggu, kjer se odvija pogrebni ceremonial. Ob novici o smrti razporeja fotografije svojih družinskih članov in razmišlja o njih in prijateljih, o spominih in o svojem od družine odrezanem življenju. Doma pa mu gre vse in vsi na živce, ne dovoli si sprenevedanja niti o mrtvih, je grob in nesramen zlasti do dveh sester, pri tem ga "osuplja lastna nizkotnost" in "umetnost pretiravanja", ki je ne more obvladati in ne najde rešitve za svoje "notranje razburjenje", zaveda se svojega "rafiniranega utajevanja lastnih grdobij". Na koncu se zelo na hitro razplete odločitev glede dediščine, na zunaj navidezno zaletavo, intimno pa kot neizbežno, ko rodbinsko posestvo podari židovski verski skupnosti.

Matere so najbolj odgovorne, a svet ima o materah že tisočletja po nepotrebnem visoko mnenje. 

Kaj mi koristijo lepe ulice in čudoviti trgi teh mestec, če so obljudene s tako odurnimi prebivalci. 

Preprosti ljudje niso tako preprosti, kot mislimo, in tudi zapleteni ne tako zapleteni.

ženske ne znajo biti same, in pletejo stvari, ki niso nikomur prav 

večino zla na svetu je pripisati lovcem

vselej je smešno, ko nevesta reče Da

država, družina in cerkev - ustvarjeni za nacionalsocialistična hudodelstva

Thomas Bernhard: Izbris. Razpad; založba Obzorja, zbirka Gibraltar - sodobni evropski roman 7; prevod Davorin Flis, spremna beseda Anton Janko; izvirnik Auslöschung. Ein Zerfall 1986, ISBN 86-377-0696-7; 405 strani.

************

Tole je dvanajsta! Bernhardova knjiga, ki sem jo prebrala letos! Sedem jih je prevedla Lučka Jenčič, dve Jani Virk, eno Štefan Vevar, kompilacijo o nagradah so si porazdelile tri prevajalke (Alenka Morel, Ana Monika Pirc, Urška Brodar), tole pa Davorin Flis. Vsi prevodi so se mi zdeli dobri, čeprav so bili nekateri precej specifični in so mi dali precej misliti - morda bi morala brati kar v nemščini, a sem lažje prišla do prevodov in tudi definitivno bi mi bili originali precejšen izziv, čeprav bi najbrž šlo čisto dobro in bi bilo zanimivo in poučno. Sploh tale prevod Izbrisa se mi zdi odličen in se bere zelo naravno: prevajalcu je uspelo ohraniti pisateljev specifični stil, brez da bi bila slovenščina popolnoma prelomljena in izumetničena po originalni nemški šabloni - ali pa sem samo tako zelo padla v bernhardščino, da tako z lahkoto kupujem 'podtiravanje' kot nasprotje pretiravanju... Od teh dvanajstih knjig so štiri imele tudi strokovni komentar slovenskega avtorja (v Nagradah je sicer tudi komentar originalnega izdajalca kot pojasnilo ob objavi po smrti), dva komentarja je napisal Jani Virk in enega Sara Virk - vsi ti trije komentarji Virkovih so bili precej obsežni in strokovno "globoki in ambiciozni" bolj, kot se mi je zdelo primerno in potrebno zame - komentar Antona Janka v tej knjigi pa neverjetno ravno pravšnji zame: kratek, jasen, proniciljiv, brez podcenjevanja in brez 'nadcenjevanja' bralca.

Izbris  je zelo primerna zaokrožitev po kar enajstih (večinoma zelo kratkih) knjigah, ki sem jih prebrala v zadnjem času, in vrstni red je zelo pomemben za takole bernharijado. Pet avtobiografij do dvajsetega leta (Otrok, Vzrok, Klet, Dih, Hlad) pojasni njegovo oblikovanje v zapleteno odraslo osebo, avtobiografsko ogledalo iz odraslega obdobja pa nadaljuje Wittgesteinov nečak, iz zrelega obdobja pa tale Izbris. V sklopu doživljanja specificne kulturno-umetniške scene si po vsebinski zrelosti sledijo Potonjenec, Sečnja in Stari mojstri. Kot piko na i je avtobiografsko popisal se svoje Nagrade, ki pa se mi zdi tudi primerno odlično izhodišče in motivacija za sistematično branje pomembnejših del iz njegovega proznega opusa. Na začetku sem sicer prebrala tudi Mraz, njegovo prvo uspešnico, ki pa se mi zdaj post festum zdi po vsebini in sporočilu pravzaprav bolj alternativa Izbrisu in bi jo priporočala prebrati morda celo kot zadnjo izmed vseh - drugače pa sem kar dobro zastavila vrstni red prebiranja Thomasa Bernharda, ki pa ga zdaj vsaj za nekaj časa zaključujem. Glede na wiki se zdi, da bi bilo najbrž dobro enkrat prebrati tudi Korrektur, zanimajo pa me tudi bratovi spomini na Bernharda.