Bernhardove nagrade

 

Thomas Bernhard: Moje nagrade

* če že, ocena 9/10.....

Avstrijski enfant terrible, 1931-89, umrl tik pred dogovorjeno oddajo tegale teksta založniku, ki je izšlo ob 20. obletnici smrti. V urednikovi pripombi na koncu knjige je ocenjeno, da je tekst bil napisan deset let pred smrtjo. Nekoč sem že z velikim navdušenjem prebrala nekaj Bernhardovih del, kakšno celo v nemščini, ampak razen cinizma in strastnega napadanja avstrijskega malomeščanstva se ne spomnim veliko, tele kratke Nagrade so ravno pravšnje, da se ga morda spet lotim. Komentira devet prejetih nagrad (od 12 ali 13, kot pripiše), malo o dogajanju in razmišljanju okrog tega, na koncu pa sledi še pet nagovorov ob slavnostnih podelitvah (znani so škandali okoli teh njegovih govorov ob nagradah...) ter kratko pojasnilo avstrijskega urednika.

Kar veliko omenja teto (no, ampak izkaže se, da je ta "teta" njegova 37 let starejša življenjska sopotnica) in deda, tudi pisatelja, ki je tudi prejel prestižno Avstrijsko državno nagrado 30 let pred njim, sicer pa zelo cinično in prisrčno malenkostno govori predvsem o tem, da je vse te nagrade sprejemal samo zaradi denarja (halo, Svetlana Makarovič), ob sprejemih pa je rad šokiral s svojimi pišmeuharskimi zahvalnimi govori (ponovni halo Svetlani). Je zelo oseben (bolj kot imam v spominu iz njegovih romanov), ima zanimive asociacije in zgodbe okrog posameznih nagrad (osebe, pa npr nakupi oblek za slavnost in investicije posamezne nagrade), med branjem sem imela večino nasmeh od enega do drugega ušesa in nekajkrat dejansko bruhnila v smeh. Ob prejemu Avstrijske državne nagrade je s svojim zahvalnim govorom pripravil velik škandal (ki ima celo svojo samostojno wiki stran in menda ni bilo čisto tako, kot je napisal v tej knjigi - tukaj trdi, da je brat brez njegove vednosti v njegovem imenu oddal delo kot kandidaturo, wiki pa pravi, da je zaradi zamer vse to skrbno zrihtal, da je imel možnost prebrati svoj napadalni govor...)

del Bernhardovega zahvalnega nagovora ob podelitvi Avstrijske državne nagrade 1967

takole pa pravi o Avstrijski državni nagradi, prejemajo in dodeljujejo jo sami kreteni 

Bom kmalu prebrala še kaj njegovega! Je zanimiv in nenavaden, morda niti ne toliko izjemen po svoji inteligenci ali pisanju, kot po cinizmu in pišmeuharstvu in provokatorstvu. Nenavadno mi je, kako dopolnjujoče in neprekrivajoče so wiki informacije na angleški in nemški strani. Bil je nezakonski otrok, sodišče je sicer formaliziralo očetovstvo, oče ga ni nikoli priznal in ga ni nikoli videl, mamo pa je vedno motilo, kako je podoben očetu, rodil se je na Nizozemskem, kjer je mama delala kot služkinja, poslala ga je za nekaj let svojim staršem, ded je bil uspešen pisatelj in sta si bila zelo blizu. Mama se je kasneje poročila z Emilom Fabjanom in ga vzela k sebi, polbrat, ki ga imenuje dosledno brat, je kot dedič deset let po smrti preklical v oporoki prepovedano objavljanje in uprizarjanje njegovih del in tekstov v Avstriji. Od otroštva je sovražil katoliški in nacistični sistem in malomeščanstvo. Ded je napisal, da je Thomas poskušal samomor 1945 in 1948, bil je bolehen že kot otrok, bil operiran na pljučih, umrl je zaradi opešanih pljuč in srca (angleski wiki je do pred kratkim navajal asistiran samomor oziroma pasivno evtanazija, po izdaji bratovih spominov pa popravlja to v špekulacije, brat zdravnik pravi, da je umrl zaradi srčnega napada). V javnosti je deloval izrazito aseksualen, kmalu po smrti deda 1949 in matere 1950 pa je spoznal 37 let starejšo žensko in bil z njo do njene smrti 1985, narava njune zveze ni jasna, je bila pa pomembna, imenoval jo je svoj Lebensmensch kot najpomembnejšo osebo svojega življenja. Velja za enega najbolj odmevnih povojnih nemškopisočih avtorjev (drame, proza in poezija), rad je pisal v prvi osebi in na osnovi lastnih izkušenj, ki pa je bolj kot avtobiografija vživljanje v vloge delno fiktivnih oseb (Rollenprosa), iz njegovih del bruha občutek zapuščenosti in pesimizma, pogosto na humoren in ciničen način, niha med gostobesednostjo in redkobesednostjo v istih tekstih, se posmehuje klerikalnosti in malomeščanskosti, napada konkretne ustanove ter politične in kulturne osebnosti, med Avstrijci pa si je prislužil naziv Nestbeschmutzer: nekdo, ki serje v lastnem gnezdu.

 

Thomas Bernhard: Moje nagrade; Študentska založba, 2012, zbirka Beletrina; prevod: Urška Brodar, Alenka Morel, Ana Monika Pirc (večina); naslov originala: Meine Preise, 2009; ISBN 978-961-242-553-1; 104 strani.