Reich-Ranickega življenje

Marcel Reich-Ranicki: Moje življenje

* če že, ocena 6/10.....

Marcel Reich-Ranicki (1920-2013) je bil vpliven nemški literarni kritik poljskega porekla, poimenovan celo literarni papež, ateistični Jud, edina prava domovina naj mu bi bila literatura. Rojen na Poljskem, 1929 s starši pride v Nemčijo, kjer zaključi gimnazijo, na univerzo je kot Jud zavrnjen in 1938 izgnan na Poljsko, z ženo pobegne iz varšavskega geta 1943, kjer je bil zaposlen v judovski upravni skupnosti, med zvijanjem cigaret z zanimivimi zgodbami iz literature kot v Tisoč in eni noči si prisluži konec vojne na nekem kmečkem podstrešju. Sprva se dobro znajde v poljski državni strukturi, poslan celo na delo v London, na kratko se znajde v stalinističnih čistkah v zaporu, izločen iz komunistične partije, se preživlja s kritikami in prevodi in potuje pogosto v Nemčijo, 1958 se tja izseli in se hitro uveljavi kot literarni kritik in kulturni urednik v eminentnih časopisih, na radiju in televiziji - trudil se je biti razumljiv bralcem, ne pa stroki. "Naučil je Nemce brati literaturo. Za njegovo pohvalo so se pisatelji izredno prizadevali, ker jo je bilo izredno težko zaslužiti". Tale knjiga je bila velika uspešnica, od 1999 večkrat ponatisnjena. Po knjigi je bil 2009 posnet tudi film, ki ga je avtor sprva pohvalil, čez kako leto pa zelo kritiziral - temu se ne čudim, zdi se mi zelo obremenjen sam s sabo.

Uspešnost te avtobiografije si lahko pojasnjujem predvsem s tem, da je bil desetljetja tako slovit in odmeven literarni kritik, ter zaradi opisa življenja v varšavskem getu (njegovi starši in brat zobozdravnik niso preživeli, sestra pa je že pred vojno pobegnila v London). Tudi o življenju v getu precej brez čustev o trpljenju in poniževanju, s ponosom pa o organizaciji koncertov itd. Gre bolj za dokumentacijski popis njegovega življenja kot za prefinjeno literaturo, z velikim poudarkom z njegovimi najzgodnejsimi razmišljanji predvsem o nemški literaturi ter seveda nemškem odnosu do Židov tako pred vojno kot po vojni. 

Od začetka do konca me je presenečal popreproščen način razmišljanja in pisanje v frazah in zelo klišejskih stavkih, pasivno-agresivno hvalisavo, bere se sicer še kar tekoče, čeprav ves čas nekaj duhoviči in se preveč trudi impresionirati. Zelo rad se pohvali, premagal je preganjanje in kakršnkoli manjvrednostni kompleks in to ga je oblikovalo v vseh ozirih, tudi v svojih literarnih kritikah. Dokumentira, kaj je kdaj kaj dobro povedal, kaj in kdaj prebral, zelo kronološko, lepo urejeno v poglavja poimenovana z letnicami in zaokrožena podpoglavja, zelo čustveno globok vsaj pri tem pisanju pa ni bil, neka strast se čuti predvsem do literature in še bolj do svojih uspehov (in sploh do preživetja Juda, ki je postal glavni kritik nemške literature). Zelo ponosen nase, glede na življenjsko pot seveda popolnoma upravičeno, ampak brez neke globlje introspektive. Po kvaliteti pisanja me je tole še najbolj spominjalo na Almo Karlin: Sama - zanimivo življenje, berljivost, in to je to.

Zelo me je streslo kmalu na začetku, kako je očeta zaničeval kot slabiča (predvsem ker je bil neuspešen in pogosto brezposeln), a o tem šokantno mimogrede. Mamo je mnogo bolj cenil, ona je tako kot on oboževala nemškost (in zelo verjetno kot on zaničevala njegovega očeta). Zelo zelo mimogrede, a presenetljivo pogosto, navrže kakšno opombico o kakšni zvezi s kakšno žensko, a za silne in misteriozno zdravstvene težave svoje žene krivi izključno dejstvo, da so ga izključili iz partije, itd itd itd. "Mlado psihologinjo" npr omeni izključno samo ob komentiranju izselitve iz Poljske v enem delnem odstavku, ki mu ne more biti v čast, še njegova žena izpade omledno: "Obstajalo je dolgo in resno razmerje, prijateljevanje z mlado psihologinjo. Pomenilo mi je izjemno veliko. Hvaležnost, s katero se danes spominjam te ljubezenske zgodbe, velja obema ženskama - druga je tista, ki jo je zdržala. Morda se zakon v resnici potrdi šele tedaj, ko kljub vednosti, da ima zakonec ljubezensko razmerje, zaradi česar kajpak trpiš, odženeš misel, da bi to moglo zakon zares ogroziti."

Seveda polno enih omemb pisateljev, nekaj sem jih celo prebirala pred kratkim, npr o Thomasu Bernhardu ali Heinrichu Boellu, sem in tja kakšna anekdota ali osebna izkušnja, pa o rivalstvu in polenih pod nogami, a vse precej mimogredno, čeprav je bilo kar nekaj drame v medliterarnih konfliktih. Skušal je celo nekaj psihoanalizirati, kaj je skupno ali pomembno za dobrega pisca, a tako na kratko in površno, da tudi če ne bi. Pisateljstvo je lep in krut poklic, literarna kritika pa najbrž še bolj - potrebno je precej sposobnosti in sreče in samozavesti (kar samovšečnosti) in absolutizma za uveljavitev. Literaturo je imel rad, sreče, da mu je dejansko uspelo postati literarni kritik, kar si je želel že v gimnaziji, in to brez univerze, se je zavedal, tresoče roke pri pisanju avtobiografije pa ni imel in malce dvomim, da jo je imel pri oblikovanju kritik, čeprav se je večkrat prav to trudil poudariti.

Slovenski založnik o knjigi: izjemno, tenkočutno, eden najpopolnejših dokumentov o varšavskem getu, notranja moč človeka, ki zmore preživeti, rdeča nit je ljubezen do žene...kaaaj??! Tenkočutnosti nisem čutila, neke silne ljubezni do žene pa tudi ne. Nenavadna se mi zdi tudi spremna beseda Andreja Inkreta, ki je samo faktični 15-stranski povzetek 430 strani dokumentacijske avtobiografije - kot da napisano za tiste, ki knjige niso prebrali ali pa si niso nič zapomnili...

o očetu "slabiču" samo dve strani

povojno srečanje z berlinskimi sošolci 

Marcel Reich-Ranicki: Moje življenje; založba Modrijan, zbirka Poteze, 2013; prevod Ana Jasmina Oseban, izvirnik Mein Leben 1999, spremna beseda Andrej Inkret; ISBN 978-961-241-742-0; 470 strani.