Thomas Bernhard kot otrok

 

Thomas Bernhard: Otrok

* če že, ocena 10/10.....

Ta knjiga je bila izdana kot zadnja izmed petih avtobiografskih del, je pa tukaj popisano  otroštvo do cca 13 let, torej 1931-1944. V angleščini je teh pet kratkih del zbranih v eni knjigi in se začne z Otrokom, kar je presekalo moje dileme, ali bi brala kronološko po tisku ali po vsebini. Otrok za razliko od drugih štirih del nima podnaslova.  Zdi se mi popolnoma možno, da bo tole najzgodnejse otroštvo najlepši in najbolj čustven in skrbno izdelan del od vseh teh petih avtobiografijskih del. No, bomo videli.

Prevod je zelo dober, oziroma bere se zelo dobro. Vse je napisano kot da v enem dahu, brez odstavkov ali poglavij. Bistveni del življenjepisa v spremni besedi v Mrazu je pravzaprav samo povzetek te knjige. Govori o tem, kako je njegova mama, nesojena balerina, šla na Nizozemsko zaradi nezakonske nosečnosti in kako sta ga pri enem letu odprtih rok prevzela ded in babica, ki prej za njega niti vedela nista. Sprva bolj pripovedi in utrinki, od  nekako osmega leta dalje pa so spomini bolj kronološki in zvezni. Vse sorte spominov in oseb je brez odstavkov nametanih v celoto, ki teče gladko in zvezno in mojstrsko zaokroženo: začne se s kolesarjenjem pri 8 letih, proti koncu vojne je z istim kolesom kolesaril na deželo po hrano v zameno za tobačne karte, vmes pa razloži in nameče še vse od prej in vmes, kar je bilo relevantno v njegovem otroštvu, in tudi kako je še kdaj kakšno osebo iz tega obdobja srečal desetletja kasneje... 

Absolutno super se bere. Niti ne bi rekla, da je pretresljivo, niti ne smešno, niti ne ganljivo - čeprav vse to tudi je, ampak predvsem ena taka posmehljiva nostalgija o svojem otroštvu, o sebi in svojim najbližjih in nebližjih. Sami čudaki okrog njega, ampak jih je imel rad in jih globoko doživljal. Imel je nagnjenost videvati predvsem samo čudaštvo v vseh ljudeh okrog sebe. Deda pisatelja so v družini vsi spoštovali, bil je anarhist in zvišen nad svetom. Babica tudi zelo posebna, čeprav predstavljena mnogo bolj obrobno kot ded, zelo ljubeča, tako do deda kot vnuka,  prvega moža je zapustila zaradi silne ljubezni do deda, njen priimek nosi Thomas. Mama še najbolj "standardna", o njenem možu niti ne kaj dosti ne slabega ne dobrega, imenuje ga "skrbnik", tako kot ga je imenoval ded. Mamo je imel rad in ve, da je ona imela rada njega, a čisto razume, da jo je prisilil v obup, grozovito pretepanje in še bolj sovražno zmerjanje. Bil je poscanec, zasramovanec, samo s tekom se je nekako izkazoval v otroških fašističnih organizacijah. Dramatizira, kako je imel rad pogrebne maše in kako je s klenkanjem zaslužil od mrtvih, ki si jih je zato želel čim več. Ded je hotel iz njega narediti umetnika, slikarja, violinista - karkoli, samo malomeščana nikakor ne - in dedu je to tudi uspelo.

Velikokrat razmišlja o samomoru že kot otrok, podobno kot tudi ded, a gre bolj za špekuliranje in ni čutiti neke velike nesreče, kljub neprestanemu joku npr na fašističnem otroškem  prevzgajanju, kljub vsemu predvsem prevladuje zadovoljstvo, navezanost in celo ljubezen med najbližjimi, zvišenost nad drugimi in malomeščanstvom in sistemom in cerkvijo in šolami in državo. On in njegovi ljubi stari starši imajo neko neomajno samozadovoljstvo, da so izjemni in nekaj več in da jih profane stvari že ne smejo kaj dosti motiti v njihovi izjemnosti (zelo zelo podobni sentimenti kot Bora Čosić: Vloga moje družine v svetovni revoluciji). Skratka, nobene prave tragičnosti, samo ciničnost, in to neka samozadovoljna ciničnost.

Thomas Bernhard: Vzrok. Nakazovanje; Mohorjeva založba, 1989, zbirka Austriaca; izvirnik: Die Ursache. Eine Andeutung, 1975, prevod Lučka Jenčič; ISBN: 3-85013-137-8; 124 strani.

blebetanje in samomori

ded je imel uničujoce mnenje o katolicizmu, pa o šoli tudi