Bernhard ni potonil

 

Thomas Bernhard: Potonjenec

* če že, ocena 9/10.....

O treh sošolcih klavirja, od katerih je bil Kanadčan absolutni genij, kar je ostala dva mlada Avstrijca oropalo iluzij o lastnih sposobnostih, zato sta se nehala ukvarjati z glasbo. Po smrti genija v zrelih letih je eden kmalu naredil demonstrativni samomor, drugi sošolec pa ob tem premišljuje in premleva spomine od šolanja vse do smrti in pogreba. Genij ju je zaznamoval in vplival na njuni življenji, a pripovedovalec predvsem razmišlja o samomorilcu, tako podobnem in tako različnem njemu samemu, niha od popolnega razumevanja in občudovanja in naklonjenosti, s seciranjem se vse bolj nagiba v zaničevanje in nato pomilovanje ter na koncu sočustvovanje s prijateljem - in s tem pravzaprav sam s sabo.

Glenn Gould je sicer resnični klavirski velemojster iz srede 20. stoletja, rojen leto za Bernhardom in umrl nekaj dni po 50. rojstnem dnevu, slovel je po svojih Bachovih Goldbergovih variacijah, bil izjemen in precej poseben - a Bernhard ga osebno ni poznal in ga je v zgodbi uporabil zgolj referenčno, vsebinsko pa sploh ne kot bistveno osebo (bil je pač genij in to je to), nekaj faktov glede njega pa je popolnoma neresničnih. Poglavitna oseba je pravzaprav prijatelj Wertheimer, ki je naredil samomor, o njem razmišlja pripovedovalec zgodbe, z njim se primerja - in zdi se, da se je Bernhard videl tako v vlogi tega izgubljenca (potonjenca), kot v vlogi pripovedovalca, ki pa ni potonil. Pripovedovalec se je ravno vrnil s pogreba prijatelja in se je ustavil na zadnji ogled njegove podeželjske hiše, in večino knjige vključno s prvim stavkom pravzaprav stoji v lokalni krčmi in čaka na krčmarico, medtem pa premišlja in se spominja in analizira. Ko se sprehodi do prijateljeve hiše, tam na kratko govori s hišnim skrbnikom, in ugotovi, da je prijatelj zažgal vse svoje zapiske duhoslovnih znanosti, čemur se je poskušal posvetiti namesto glasbe, in da je dva tedna pred smrtjo čudaško gostil prijatelje ter jih načrtno mučil z igranjem na razglašeni nekvalitetni klavir, preden se je odpeljal v Švico obesit se zraven sestrine hiše, ki jo je sicer mučil vse do njene pozne poroke - dolgonačrtovani samomor ni nikakršno spontano dejanje obupa - zapiše v začetni moto knjige.

Prijatelja sta si bila v marsičem podobna, oba preskrbljena z družinskim premoženjem, oba nadarjena pianista - a ne v primerjavi z resničnim virtuozom. Oba sta se zavedala svoje relativne majhnosti in se nehala ukvarjati z glasbo, a Wertheimer je nato samo tonil v nesrečo, pripovedovalec pa je manj občutljiv, glasba mu je pomenila že od nekdaj manj in jo je študiral predvsem zaradi upora svoji družini, bil vedno bolj stabilen, se ni pustil deprimirati, odselil se je v Madrid (ki naj bi ga Bernhard sicer sovražil, raje je imel Lizbono...), pisal knjigo o geniju Gouldu in vsake toliko uničil vse napisano - in razmišlja, da bo treba začeti znova in to z vidika sošolca, ki ga je genij uničil.

Bernhard tudi tukaj uporablja ponavljanje fraz in niansiranje svojih mislih, menda celo natančno po tridesetih variacijah, tolikokrat menda dejansko omeni Goldbergove variacije. Na začetku sta sicer dva kratka odstavka, a že na prvi strani se nato začne tradicionalno brezodstavčno pisanje, "Rollenprosa", "Ich-erzaehler", brez neposrednih govorov, sami notranji dialogi (stavki se zaključujejo z "..., sem premišljeval." oziroma "..., ich dachte.") Posrednih govorov pa je itak nekaj samo v zadnji petini romana. Pisatelj izraža odpor do avstrijske malomeščanskosti in podeželja, a je pri tem bistveno manj gnusa kot v drugih njegovih knjigah, ki sem jih prebrala do zdaj - kot da se je pripovedovalec uspel umakniti v Madrid in je distanciran in vzvišen nad avstrijskostjo, oziroma to zanj sploh ni pomembna tema - knjigo je izdal leto po Otroku, ko je bil star malo čez 50, in v tej starosti je umrl tako resnični Glenn Gould kot tale literarni, pa tudi samomorilec in pripovedovalec sta ravno te starosti. Knjiga je del trilogije (skupaj s Sečnjo in Starimi mojstri), v kateri se Bernhard posmehuje in zgraža nad zatohlostjo kulturno-umetniške avstrijske družbe, smatrana kot del Bernhardove avtobiografije, a gre vendarle bolj za anti-avtobiografijo, preigravanje vlog: Bernhard se je po svojem študiju glasbe odločil, da glasbena kariera ni zanj, prav morda zaradi samokritičnosti, a iz Avstrije se ni umaknil za stalno in ni bil površno zadovoljen, potonil pa vsekakor ni - prav lahko pa bi, če se pač slučajno ne bi bil tako dobro znašel in izkazal v literaturi...

Poglavitni je vidik samomorilca, izgubljenca, slepouličarja (kot ga je imenoval pripovedovalec zgodbe), potonjenca (der Untergeher - kot ga je direktno in nonsalantno imenoval kanadski genij), luzerja (The looser je angleski prevod naslova te knjige)... in vse to je ta samomorilec bil v svojem bistvu že od rojstva, a če se ne bi od blizu srečal z resnično nadarjenim in uspešnim glasbenim virtuozom, bi prav mogoče postal čisto cenjeni pianist, nadarjen je bil, a bil je tudi nadarjen za nesrečo.  Naslov prevoda se mi zdi kar posrečen, čeprav sem se morala malo navaditi na besedo, zguba zgubljenec poraženec posnemovalec zakletež nesrečnež utopljajoči pogreznjenec ugrezajoči poraženec potolčenec... vse to nikakor ne zajame popolnoma nemškega Untergeher, zato je najbrž kar premeteno skovat nek nov a pomenljiv izraz - prevajalka je bila prav za tole knjigo nagrajena, čeprav težko rečem, da je kaj boljša kot njeni ostali bernhardi, verjetno gre za simbolični razlog nagrade.

Toda ljudje niso razumeli, kaj sem mislil, kot vedno, kadar kaj rečem, tega ne razumejo, kajti tisto, kar rečem, seveda ne pomeni, da je to, kar sem rekel, rekel, je rekel, sem premišljeval.

petdeset let življenja je absolutno dovolj

odurna eksistenca akademskih glasbenikov

Thomas Bernhard: Potonjenec, original Der Untergeher 1983, prevod Lučka Jenčič, Mohorjeva druzba 2010, zbirka Austriaca - sodobna avstrijska književnost, ISBN 978-3-7086-0527-2, 160 strani.