Bernhard se odloči za dih
Dih je ena izmed petih avtobiografskih del o pisateljevi mladosti, izdana dve leti leti po Kleti, ki se vsebinsko zaključi z "mokrim vnetjem porebrnice" kot posledico nepozdravljene pljučnice, kar prekine njegovo vajeništvo v kletni trgovini. Obdobje še pred vajeništvom pokriva Vzrok, najzgodnjejše otroštvo pa Otrok, ki je bil sicer izdan kot zadnja knjiga izmed teh petih avtobiografskih delov in po stilu in pristopu in naslovu odstopa od drugih štirih. V Dihu gre za zelo kratko obdobje parih mesecev, obdobje nihanja med smrtjo, zavestno odločitev za življenje. V bolnišnico je bil sprejet v začetku januarja 1949, le nekaj dni prej je v isto bolnišnico šel ded in tam februarja tudi umrl, v začetku marca so osemnajstletnika premestili v zdravilišče, za veliko noč sredi aprila je tam zvedel za mamin rak, ko se je že pripravljal na vrnitev domov, doma pa čez dva tedna dobi napotnico za naslednje zdravilišče in s tem se ta knjiga zaključi.
Nekaj dolgih tednov od oktobra 1948 je zatajeval pljučnico, dokler ni stari oče odšel na preiskave v bolnišnico, nato pa Thomas obleži in se mu stanje tako hitro in močno poslabša, da ga v začetku januarja 1949 sprejmejo v bolnišnico v "sobo umiranja" (eno noč celo v kopalnico, kamor so potisnili iminentno mrtve), redno so ga punktirali, umrl ni. Po ene dveh tednih se mu je stanje toliko izboljšalo, da je lahko opazoval umiranje okrog sebe, iz drugega oddelka ga je vsakodnevno obiskoval stari oče in ga bodril, češ da bolnišnica pisatelju koristi z novimi perspektivami do življenja, pogrešal je petje, obiskal ga je tudi šef iz kletne trgovine Podlaha, imel je cilj postaviti se prvič na noge na svoj rojstni dan 10.2.1949 po dobri treh tednih, a se mu je ravno takrat spet precej poslabšalo, ko pa si je opomogel, je za smrt deda pri njegovih 67 zvedel iz časopisa. Dedu je sledil v bolezen, naprej pa ne. Domači so se skorajda bali njegovega prihoda domov, saj je vso vzgojo nad njim imel ded, upali so, da bo zdaj njegovih pevskih ambicij konec in bo postal trgovec (dejansko je vajeniški izpit naredil leto kasneje). V "prijaznejšo bolnišnično sobo" ni hotel, navadil se je na sobo smrti, učil se je ponovno hoje, preden je šel v zdravilšče. Z mamo se je zbližal med njenimi obiski v bolnišnici, skoraj kot da bi bilo za to potrebno, da deda ni bilo več, ki je bil slab oče svojim otrokom, a ga je mama oboževala in mu bila podložna. Vse ostale njegove je zasenčila navezanost na deda, a jih je imel rad, pravi, celo skrbnika, ki mu je v živo vedno rekel oce, v knjigah pa ga vedno imenuje skrbnik, tako kot ga je povečini imenoval ded. Zdi se, da so bili seveda malo čudna a zelo povezana družina: razočaralo ga je, da ga tako slabo razumejo, da mislijo, da bo postal trgovec - ajd, vajeniški izpit je še pripravljen narediti, a to je to. Tako kot ded ga ne bo razumel nihče več.
V zacetku marca so ga odnesli na nosilih v vozilo za zdravilišče, kjer se je nalezel tuberkuloze med zdravljenjem vnetja porebrnice (poudarjanje razlike bolan na plučih in pljučna bolezen). A tam v zdravilišču prebira svetovno literaturo in filozofijo iz knjižnice starega očeta, po njem je podedoval pisalni stroj in popotno torbo poleg nekaj oblek, hodil je na prepovedane sprehode čez nemško mejo. Aprila za veliko noč 1949 mu je mama povedala, da ima raka in mora na operacijo, po kateri pa ji zdravniki niso dajali nobenega upanja (umrla bo več kot leto kasneje, oktobra 1950), kmalu nato je odpuščen iz Grossgmaina, čez dva tedna je že dobil napotnico za novo zdravilišče v Grafenhofu - s tem stavkom se ta knjiga konča. Začenja se popolnoma novo obdobje, ki je bilo možno samo zato, ker se je odločil za življenje, z dihom, ki ga tako lahko ne bi bilo, si je svojo eksistenco podaljšal v prihodnost, prihodnost bo brez prisotnosti starega očeta, ki pa ga ne bi mogel močneje zaznamovati in oblikovati.
Ker so bili ljudje nesposobni, da bi premagali smrt, bedo, nevednost, so se, da bi bili srečni, zedinili, da na to ne bodo mislili. (Pascal, moto na začetku knjige)
Thomas Bernhard: Dih. Odločitev; Mohorjeva založba, 1992, zbirka Austriaca; izvirnik: Der Atem. Eine Entscheidung, 1978, prevod Lučka Jenčič; ISBN: 3-85013-259-5; 111 strani.
 |
| sledil je dedu v bolnišnico, v smrt pa ne |
Komentarji
Objavite komentar