Bernhardova sečnja ali avstrijska poseka

 

Thomas Bernhard: Sečnja. Razburjenje

* če že, ocena 10/10.....

Zgodba se dogaja en večer, ko "hoch" družba dve uri čaka in ob pol enih končno dočaka zvezdo dunajskega Burgtheatra na "umetniški večerji", ki se ob 4h zjutraj izteče dokaj klavrno, pa vendar z dovolj sprenevedanja. Pripovedovalec sedeč v "Ohrensesslu" pa pri sebi v monologu premleva spomine na to družbo izpred dveh desetletij, pa dopoldanski pokop ene izmed njih, ki je naredila samomor, pa kako odveč mu je bilo povabilo in kako so mu vsi tuji in zoprni. Vendar je tih tudi kasneje za mizo in se tudi poslovi nadvse hinavsko vljudno, samo med tekom po mestu ga preganja, da mora "takoj, nemudoma pisati o tej grozljivi umetniški večerji, vseeno kaj, ampak takoj, dokler še ni prepozno".

Tipični Bernhardski monolog, ponavljanje dobesednih fraz in bruhanje prezira na vse strani. Tudi naslov ima značilno dvojno strukturo, kot toliko drugih njegovih knjig - in je Sečnja morda najbolj čustvena od teh, ki sem jih prebrala (razen morda Otrok), saj je kljub pasivnosti pripovedovalca "razburjenje" zelo prepričljivo. Bere se dobro, ponavljanja je manj, zgodba lepo teče, morda ker so vsi ti notranji monologi obešeni na dogajanje enega dneva: dopoldan pogreb, zvečer pa tole imenitno druženje. Roman bazira na jasno prepoznanih osebah, eden od njih je sodno ustavil izdajo, a nato prepoved umaknil, češ da je Bernhard itak en osamljeni izobčenec in se lahko vsemu samo smeje (pametno, če se res lahko...). Zaradi tega je bila knjiga avstrijska senzacija, mnogi pa jo cenijo tudi sicer kot eno Bernhardovih najboljših del - glede na do sedaj prebrano se kar strinjam. Knjigo sem sicer prebrala pred leti v nemščini. Gre za sestavni del trilogije (še Potonjenec in Stari mojstri), v katerih se Bernhard zmrduje nad svetom umetnosti. Začetni je pa Voltairov epitaf: Ker nisem zmogel narediti ljudi pametnejših, sem bil raje srečen daleč stran od njih.

Knjiga je izšla 1984, leto za Potonjencem, prava Joana je umrla 1976, pripovedovalec navaja večinoma dejanske podatke o gostitelju in gostiteljici, o samomorilki in njenem možu ter partnerju, o dramskem zvezdniku in o dveh pisateljicah. O sebi pripoveduje predvsem skozi svoje komentarje o drugih, z njimi naj bi se intenzivno družil v času svojega študija glasbe , ki ga je začel v Salzburgu in nadaljeval na Dunaju sredi 50-ih let. S samomorilko Joano je bil najbolj povezan, a je tudi njo že davno odrezal. Z gostiteljema je očitno tudi zelo tesno prijateljeval, češ da so oni njega kot revnega študenta glasbe podpirali kot meceni, on pa jima je reševal zakon (namiguje na homoseksualni odnos z gostiteljem). Igralca ne pozna od prej in mu je skrajno zoprn, se mu pa prikupi s svojo burno reakcijo na ponavljajoča zoprna vprašanja ene zoprnice, češ ali je "ob koncu življenja zapolnjen z umetnostjo"... Ta "nadvse odurni" dramski zvezdnik pravi, da mu je važno "iti v gozd, globoko noter v gozd, se popolnoma prepustiti gozdu", kar izraža njegovo željo biti eno z naravo... toda hkrati v ogorčenosti nad odurnostjo družbe na tej umetniški večerji tudi ponavlja: "gozd, gozd brez podrastja, poseka"... oziroma v originalu: "Wald, Hochwald, Holzfällen". Kakorkoli že, kljub neprijetni situaciji se poslovijo s poljubi rok in objemi, vključno s pripovedovalcem, ki pravzaprav ni nič manj hinavski kot ostali, le da pri njem ves čas spremljamo notranji monolog vključno z zgražanjem nad lastno hinavščino. Konča se z mislimi med tekom stran po nočnih dunajskih ulicah: do mesta čuti sovraštvo in pripadnost hkrati, in isto do teh odurnih ljudi: "to so najboljši ljudje, da jih sovražim, vendar pa so ganljivi, in jih tudi ljubim".

Kar sedem zadnjih Bernhardovih knjig, ki sem jih prebrala, je prevedla Lučka Jenčič, in sem se njenega sloga zelo navadila, čeprav je precej naporno "purističen". Tale knjiga v prevodu Jani Virka ima precej drugačen in lažji slog, verjetno ne samo zaradi izvirnika. Če je Lučka Jenčič uporabljala npr topoumen, Jani Virk napiše preprosto butast, pa je to le eden od površnih primerov. Opazila sem tudi, da Virk velikokorat uporabi "ja" sredi stavka, morda je v originalu "doch" ali pa dejanski "ja", npr "najraje bi bil ja že v pokoju" - kar se mi je bralo zelo "avstrijsko" in me je imelo, da bi šla brat še original, ponovno, mrde, enkrat... Najbolj pa me je pravzaprav presenetil naslov, in se ne spominjam iz branja pred mnogimi leti, da je naslov tako zagoneten po svojem globljem pomenu in pravzaprav tako zelo tehnično gozdarski. V angleščini je bila knjiga prevedena dvakrat, enkrat z naslovom Woodcutters, drugič pa Cutting Timber - v komentarjih se obešajo na to, da je avtor kot s sekiro tolkel po samovšečnih personah - to se mi ne zdi prepričljivo, avtor se mi zdi izredno pasiven in pravzaprav nemočen cel čas pripovedovanja, besen je samo navznotraj, na koncu sicer sklene, da bo vse to popisal, ampak to je to. Sečnja kot naslov prevoda je kar ok, bi rekla, pa vendar bi mi bila boljša "poseka", kakor je Virk tudi sicer prevajal "Holzfällen" v kontekstu "Wald, Hochwald, Holzfällen", za naslov pa se mu poseka iz nekega razloga očitno ni zdela primerna (Hochwald je Virk prevajal kot"gozd brez podrastja", biotehnično se mi zdi to zavajajoče, gre za mogočen, zrel in zdrav gozd, ki je v ravnovesju z ravno pravo količino podrasti, v nemščini je sicer zanimiva besedna primerjava s hoch družbo, hm hm, težke so prevajalske dileme...). Je pa v spremni besedi ob precej podrobnem življenjepisu (s katerim sem pa do sedaj že precej dobro seznanjena) ter nekaj filozofiranja o Bernhardovi filozofiji (te interpretacije me niso zelo pritegnile) Virk zaključil, da so poseke koristne, ker lahko na njih zraste kaj novega - hja, to se mi zdi pa glede na vsebino knjige precej mimo, pa tudi glede na gozd kot najbolj zdravo in stabilno biotsko združbo... očitno pa tudi Virk interpretira, da je Bernhard s to knjigo sekal po družbi, gre za post-festum interpretacijo mimo vsebine, saj je tole besedno progresijo "Wald, Hochwald, Holzfällen" ponavljal odurni dramski zvezdnik in to ne v neki aktivni in še manj namenski obliki. 

naslednica Virginie Woolf v ročnospleteni volneni obleki

Thomas Bernhard: Sečnja. Razburjenje; Cankarjeva založba, Zbirka XX. stoletje, 1993;  izvirnik Holzfällen. Eine Erregung. 1984; prevod in spremna beseda Jani Virk; ISBN 86-361-0811-X; 190 strani.