Bernhardov ledeni mraz

 

Thomas Bernhard: Mraz

 * če že, ocena 8/10.....

Prvo večje in takoj odmevno Bernhardovo delo, težko nenavadno branje, napisano pri dobrih 30 letih in baje v pičlih treh mesecih. Dobila sem vtis, kot da mlad Thomas Bernhard opazuje vizijo sebe v starosti, tik pred smrtjo - uveljavila pa se je interpretacija, da gre za opazovanje starega očeta. En sam velik nihilizem, sčasoma sem padla v neko tekočo opazovalno površno branje - potapljanje v posamezne stavke pa mi je preprečevalo videti bistvo. 

Tipična Bernhardova Rollenprosa: vživljanje v delno fiktivne osebe. Predstojnik pošlje mladega študenta medicine v zakotni kraj bogu za hrbtom opazovat svojega brata slikarja, s katerim že dvajset let nimata stika. Opazovalec in opazovanec se hitro povežata, zlasti na rednih sprehodih v snegu v bližnji okolici, in slikar globoko in čudno secira življenje v čakanju na smrt. V kraju je mraz in stihija in zatohlost, zakoli živali, smrti, pogrebi, zavijanje psov in vsepovsod zmrznjene živali in včasih celo človeška trupla, zanimiva je morda še posebej birtinja zanemarjene krčme, kjer ni veliko drugih gostov, kjer varčujejo z ogrevanjem in kuhajo s pasjim mesom. Slikar zelo prevzame študenta, ga izčrpa s svojim iskrenim dominantnim nihilizmom. Vse skupaj traja manj kot mesec dni, na koncu kratek zaključek, kaj študent prebere o smrti slikarja v časopisu, ko se vrne nazaj v civilizacijo in k študiju: slikar se ni vrnil s svojega sprehoda in iskanje v snegu je bilo neuspešno.  

Vsak dan je posebej opisan kot osnutek študentovega poročila v 27 poglavjih, gre za bizarne raztrgane pogovore in misli tako o slikarju kot o sebi, dnevi med sabo niti niso kaj zelo drugačni, gre samo za rahle variacije. Pomembno je predzadnje poglavje, v katerem je šest pisem, ki jih je študent poslal svojemu predstojniku - tukaj se šele vidi, kako zelo bister in pronicljiv in pogumen je študent (pogumno odkrit do svojega nadrejenega), in kako hladno okruten in poguben je odnos brata zdravnika do svojega neuspešnega brata slikarja, kar se sicer v drugih poglavjih sploh ne čuti in slikar svojega brata praktično ne omenja, tukaj v pismih nadrejenemu pa piše in vse postavi v novo luč, npr kako sta se brata igrala, kdo bo koga prej spravil v jok, in slikar je vedno izgubil.

Prevod naslova mi je nenavaden, zakaj ni Zmrzal ali nekaj takega?! Sploh ker je Bernhard napisal tudi Die Kälte, v slovenskem prevodu Hlad. V tekstu se mraz in zmrzovanje veliko omenja, tudi "ledeni mraz", seveda pa ne vem, kako je v originalu in kaj je prevajalca nagnilo k prevodu Frost z mrazom, ki je mnogo manj specifičen - v angleščini tega problema seveda ni bilo, haha. Ves čas mi je bil nenavaden tudi izraz birtinja, jasno da Wirtin, ampak zakaj ne krčmarica?! - drugih germanističnih popačenk nisem opazila.

Na koncu knjige je tudi daljša analiza Sare Virk z zelo plastičnim življenjepisom pisatelja, češ da je Bernhardova mati kot otrok želela postati balerina, da je šla rodit na Nizozemsko in nezakonskega otroka za pol leta pustila v reji, preden je sploh upala povedati zanj svojim staršem, ki pa so ga takoj sprejeli na Dunaj odprtih rok; da je bil ded bohemski anarhist, da je imel prve samomorilske misli pri sedmih letih, da je bil težkoprilagodljiv in večnozasramovan v nacionalsocialističnih in kasneje katoliških institucijah, da pa je kot otrok dobil nekaj veljave kot odličen tekač. Po smrti deda in matere, s katero sta se tik pred njeno smrtjo menda vendarle zbližala, se je na pevskih učnih urah navezal na 37 let starejšo Hedwig Staniavicek, ki postane njegov Lebensmensch, prijateljica in mecen. Omahuje med pisateljsko in pevsko kariero. Po babičinih zvezah dobi službo časopisnega poročevalca iz sodnih dvoran, ki pa jih rad popestri z lastnimi fikcijami in ima zaradi tega probleme. Sprva se je zelo posvečal liriki, a neuspešno - prva zbirka z naslovom Frost je bila zavrnjena. Romanu Frost je sprva dal naslov Naloga. Recenzije so bile takoj zelo pozitivne in sledile so nagrade. Slikar naj bi bil močno retuširana podoba deda. Kraj Weng res obstaja, a v romanu ne gre za dejanski opis, župan se je ob izdaji romana celo javno pritožil. Bernhardov polbrat Peter Fabjan je, tako kot slikarjev v romanu, uspešen zdravnik.

Hja, bom zagotovo še prebrala kaj njegovega, čeprav mi tale Frost ni najbolj ležal. Predvsem me zanima tole: "Bernhard verarbeitete seine Kindheit und Jugend literarisch in fünf autobiografischen Werken: Die Ursache, Der Keller, Der Atem, Die Kälte und Ein Kind." In ugotavljam, da je Peter Fabjan zelo pred kratkim (januar 2021) izdal spomine Ein Leben an der Seite von Thomas Bernhard.

Nekaj stavkov iz knjige:

Moj čas je minil, kakor preteče čas, ki ga človek ni maral imeti na voljo.

Ljudje, ki naredijo novega človeka, si vendar naložijo neznansko odgovornost. V celoti neuresničljivo. Brezupno. Velik zločin, narediti človeka, o katerem veš, da bo nesrečen, vsaj prej ali slej nesrečen. Nesreča, ki traja le trenutek dolgo, je vsa nesreča. Ustvariti osamljenost, ker sam nočeš biti več osamljen - to je hudodelstvo. 

Otroštvo še vedno teče ob njem kot majhen pes, ki je bil nekoč vesel sopotnik, zdaj pa ga je treba negovati in včasih imobilizirati, dajati mu je treba tisočera zdravila, da ti mimogrede ne pogine.

Točka, ko sprevidiš, da je vse smešno in absurdno, zmeraj nastopi v trenutku, ko se ozreš skozi okno, ko se zazreš vase. Kamor koli že. Nekoč se potem vsakemu posreči veliki met: narediti konec.

Nič naprednega ne obstaja, a nič ni manj naprednega, kot je filozofija. (pa vendar ne počne drugega kot filozofira, sploh v tej knjigi)

Smrt ni drugega kot ponehanje vseh bolečin. Smrt pomeni osvoboditev od vsega: predvsem od sebe samega. 

Nič ne obvladujem svojega mišljenja, saj me obvladujejo domneve, ki jih imam.

Čez dan se odpočije od noči, in ponoči od dneva.

Samomor se začne pripravljati že v matrnici.

 

Thomas Bernhard: Mraz; prevod Štefan Vevar, original Frost 1963; Beletrina 2016; ISBN 978-961-284-160-7; 350 strani.

Komentarji