Sartrove besede o otroštvu in postavljanju pred zid

 

Jean-Paul Sartre: Zid; Besede

* če že, ocena 8 in 9/10.....

Kompilacija zgodnjih kratkih zgodb in avtobiografije o otroštvu napisana na starost. Sartre (1905-1980) je eden največjih mislecev 20. stoletja (eksistenčna filozofija: eksistenca predhodi esenci, boga ni, človek je obsojen na svobodo, pri ustvarjanju samega sebe ni izgovorov, a vendar pekel so nam drugi...), antikolonialist in marksist, odprtega tipa sopotnik Simone de Beauvoir, literarni nobelovec 1964 (nagrade sicer ni hotel prevzeti). Zid je zbirka petih kratkih zgodb, ena od njegovih najbolj cenjenih literarnih del (pa še Muhe, Gnus itd), izdan 1939, par let pred najbolj odmevnimi filozofskimi deli. Besede pa je izdal 1964 kot že uveljavljen filozof, ta avtobiografija prvih deset let otroštva ima formalno dva dela Branje in Pisanje, sam pa je videl razčlembo v pet "dejanj": 1. družinska zgodovina, 2. otroško zatekanje v imaginarni svet, 3. zavedanje realnosti sveta, 4. pisanje, 5. razmišljanje. 

Najprej sem prebrala Besede, avtobiografijo o pisateljevem prvem desetletju, ko je še živel z mamo pri njenih starših in se je še posebej pod vplivom deda oblikoval v mišljenju in se odločil postati pisatelj. Družina je bila visoko intelektualna (mamin bratranec Albert Schweitzer je bil kasneje nobelov nagrajenec za mir). Oče je umrl, ko je bil star dobro leto, pri starih starših so ga oboževali in vzpodbujali in jemali resno - se pa iz tega oboževanja ves čas po malo norčuje. Ni enostavno branje, na trenutke zelo dlakocepsko in filozofarsko, ima pa zelo zanimiv pogled na oblikovanje otroka in svojo družinsko specifiko ter svoje fizično-psihične omejitve, inspiracije in aspiracije. Vsekakor Sartre ne podcenuje bralca... Opisuje in analizira svoje otroške sanjarije, odraščanje edinca brez očeta, v intelektualnem in kulturnem okolju alzaških Nemcev- brez stika v otroštvu z vrstniki mu je bilo odloženo spoznavanje, da je majhen, grd in nesocialen, ima poseben odnos z mamo - zaradi bivanja pri njenih starših jo dojema in celo imenuje sestra in nekako zmanjšuje njeno vlogo, se pa med vrsticami zdi, da sta bila zelo povezana in ljubeča. Večinoma pa pravzaprav samo o tem, kako je bil praktično prisiljen postati pisatelj - presenetljivo, da je postal filozof s poudarjanjem osebne svobode, hehe. Določeni deli Besed so me zelo ganili, določeni pa se me niso dotaknili.

Na Besede sem naletela med branjem komentarjev na Pridnega sinka, kjer se Bruckner posveča  sovraštvu do očeta - ko je bil Sartre dvanajstleten, se je mama poročila in se je zanj začelo težje manj ljubeče obdobje menda tudi zaradi odnosa z očimom, ki naj bi ga Sartre globoko zaničeval, poleg tega pa je bil podvržen trpinčenju vrstnikov zaradi majhnosti in pokvečenega očesa. Ampak v Besedah vidim več vzporednic s Thomasom Bernhardom (npr Otrok), saj je bil v odsotnosti očeta tudi Sartre zelo ljubljen in oblikovan zlasti s strani starega očeta po mamini strani, in podobno kot Vitomil Zupan (nekaj na to temo ob Apokalipsi) je tudi Sartru pri manj kot dveh letih oče umrl, kasnejši očim pa je bil do pastorka strog in grob - ampak Besede se zaključijo pred tem obdobjem. Med branjem pa sem se spominjala tudi prvega stavka iz The fish can sing: Večja sreča za otroka, kot da izgubi očeta, je samo, da izgubi mater.

Kadar preveč ljubimo otroke in živali, jih ljubimo na račun ljudi.

Pri nas nismo obrekovali, le z žalostjo smo ugotavljali slabosti tega ali onega.

Bolj je življenje nesmiselno, toliko manj znosna je smrt.

Imam dar za avtokritiko pod pogojem, da mi je kdo ne skuša vsiliti.

Ker sem izgubil možnost, da bi umrl neznan, si včasih laskam s tem, da živim slabo razumljen.

Obrabljene, izbrisane, ponižane, potisnjene vstran in zamolčane so vse poteze otroka ostale še pri petdesetletniku.

niti minute ni bilo za odlašati glede poklicne opredelitve

Zid sem prebrala po Besedah, čeprav je na začetku te skompilirane knjige, napisan je bil dobri dve desetletji prej, 1939, vsebuje pet kratkih zgodb (Zid, Soba, Herostrat, Intimnost, Otroštvo nekega šefa). Zgodbe so mi bile manj všeč, malo čudne, neki razgaljeni a zelo banalni občutki in razmišljanja, okorni a iskreni sentimenti.... Zgodbe so se mi zdele bolj psihoanalitične kot filozofske, neprijetno banalne in globoke hkrati, npr kako je nekdo postal potencialni množicni morilec ali pa francoski rasist in antisemit (poseben plus te zgodbe je, da je bila napisana pred vojno!) - ena žalostna ničposebnost in izgubljenost ljudi, vsak ima en svoj prav - tudi Zid podobno kot Besede kot da direktno izpodbijajo Sartrove ideje o "človekovi obsojenosti na svobodo"... A čeprav sem brala precej težko, me je po zadnjem stavku vsake zgodbe njena globina vsakič posebej dohitela post-festum.

Jean-Paul Sartre: Zid, Besede; Cankarjeva založba 1981, original Le mur 1939 (prevod Vital Klabus); Les mots 1964 (prevod Bogo Stopar, prvič 1968), COBISS ID: 12553729; 352 strani.