Mars - strah in jeza

Fritz Zorn: Mars

* če že, ocena 9/10.....

Fritz Angst (1944-76) je bil v skrajno harmonični premožni švicarski družini "vzgojen v mrliča", velika čustvena bebavost in zakrnelost, funkcionalen brezupni nevrotik, popolnoma nesposoben lastnega mnenja in ljubiti ali si koga vsaj poželeti (nikoli ni seksal niti poljubil kakšne punce), po koncu najstništva neha čakati "na boljše čase" in išče psihoterapevtsko pomoč, diagnosticiran rak, piše avtobiografijo oziroma po lastnih besedah poročilo oziroma po besedah kritikov anamnezično dokumentacijo. Avtobiografija o "zavoženem življenju" izide nekaj mesecev po smrti pod psevdonimom Zorn (Angst -> Zorn, strah -> jeza).

Ima klasično izobrazbo (je gimnazijski učitelj romanskih jezikov) in v tekstu navaja veliko literatov in filozofov, gre precej za analitični popis (morda tudi pod vplivom psihoterapije), predvsem namerno posplošeno opisovanje svojega življenja brez konkretnih spominov na konkretne dogodke. Svojo bolezen razume kot psihosomatsko (rak = neizjokane solze) in kot neizbežno posledico in izhod iz malomeščanske vzgoje v premožni skrajno harmonični švicarski družini. Starše kristalnojasno obtožuje zavoženosti svoje celotne osebnosti in jih zaničuje, poudarja, da ni jezen nanje, a se mi zdi, da jasno da je - dosledno jih imenuje "uboge". Ob času njegove smrti je bila mama že vdova, zelo obrobno enkrat omeni brata (češ kako se mu je posmehoval, ker si je enkrat kupil ploščo s popularno glasbo in ne zvišene klasike kot Fritz), enkrat pri razpredanju o ločitvah dopušča celo obstoj sestre - ampak o dejanski dinamiki v družini na podlagi konkretnih dogodkov absolutno nič.

Knjiga je menda hitro postala kultna v Evropi, v anglosaškem svetu pa je bila zelo skritizirana (še posebej jo je spljuval The New York Times) kot depresivna, tarnajoča in sadistična, naj bi bila pa predhodnica mnogim psihološkim gurujskim nasvetniškim knjigam in newagevskem pojmovanju raka in bolezni na splošno. Knjige pogosto sploh ne smatrajo kot literaturo, ampak bolj kot anamnezično dokumentiranje bolezni - kar se mi zdi krneki: zlasti prvi in večinski del se mi zdi zelo dobro napisan, z nekim suhim analitičnim cinizmom in bi se mu bilo samo za klanjat, če bi bil popolna fikcija, resničnost pa temu ne more in ne sme zmanjšati vrednosti in jo lahko kvečjemu poveča. Adolf Muschg (slavni švicarski pisatelj) se v menda slavnem predgovoru veliko ukvarja z vprašanjem, ali je to sploh literatura, ampak meni njegov predgovor ni bil všeč in bi bilo bolje, če bi ga vsaj prebrala na koncu, in se z marsičem z njim ne morem strinjati (npr, da bi bilo pri čisti literaturi potrebno pojasniti, zakaj sta se starša enkrat vendarle skregala - ko pa je bila avtorjeva poanta ravno to, da namerno ne govori o konkretnostih ne zaradi diskretnosti ampak v izogib izgubljanja v podrobnosti, in je samo cinično zapisal, da je bil ta edini prepir edini eksperiment neharmoničnosti in sta starša kakršnekoli aktivnosti v to smer potem opustila za vse večne čase...). Zanimiv in rahlo samovšečno egocentričen pa je Muschgov poudarek lastne vloge pri objavi knjige, pa kako podobno je bil vzgojen tudi on, pa kako z založnikom nista želela z brzojavko sporočiti umirajočemu avtorju, da je izdaja potrjena, ampak z navadno pošto, ki naj bi ga na Muschgovo veliko osebno olajšanje vendarle menda dosegla dan pred smrtjo... Slovenski komentar Vesne Kondrič Horvat pa gre bolj v smer umeščanja knjige v švicarsko literaturo, ki zna biti glede svoje zgodovinske malomeščanskosti pritirane do teatralne umetnosti in zvišene zavrtosti najbrž res kar zanimiva (in je menda ravno Muschg malo švicarskega onečedevalca v smislu avstrijskega Bernharda...).

Knjiga ima tri dele: Mars v eksilu (jeza v izgnanstvu), Ultima necat (zadnja rana ubije), Vitez, smrt in hudič. Prvi del predstavlja 80% celotnega avtorjevega dela in je meni zelo dobro branje: skorajda suh cinični humor (čeprav morda ni bilo tako mišljeno). V tem delu je še zelo optimističen in se mu zdi povsem možno, da bo premagal tako raka kot s pomočjo psihoterapije svojo privzgojeno življenjsko ječo, kar spretno se poigrava z besedami in simboli. Bere se mi zelo sodobno tako po stilu kot vsebini, občasno pa udari ven kakšna dandanes politično-etično nesprejemljiva prispodoba, ki pa so se mi zdele tudi zanimive in duhovite v svoji zgodovinski avtentičnosti (npr da če že hočeš razstreliti kakšno švicarsko institucijo, to ni problem, saj vsak pozna kakšnega Palestinca...). Zadnja petina knjige pa mi ni ležala: malo ponavljanja, še več ene simbolike iz biblije in literature in astrologije (nekaj tega sicer že prej, npr rojen v ovnu in simbol Marsa itd itd) in psihosomatskega analiziranja bolezni in filozofskega dlakocepljenja glede raka in malignega limfoma in delanja zaključkov. Ne gre za resigniranost, to pisanje je namenjeno razjasnjevanju (poglavitni življenjski cilj naj bi bil po njegovo ljubezen ali seks - istopomenka po večkrat citiranem Freudu, in tukaj je Fritz popolnoma odpovedal, sekundarni cilj naj bi bilo imeti nek življenjski smisel oziroma poslanstvo in tudi glede tega je bil neuspešen, ostaja pa mu še zadnja možnost: jasnost! - Sartre: "Ni bistveno, kaj so naredili iz človeka, ampak kaj on naredi iz tega, kar so iz njega naredili."). Čeprav rak napreduje, Fritz ni še obupal in se tudi odreče pregovorni švicarski nevtralnosti (zadnji stavki: "Stvari, zoper katero se bojujem, še nisem premagal, a tudi poražen še nisem, in kar je najpomembnejše, nisem se vdal. Razglašam vojno stanje. Napovedujem totalno vojno."

konec prvega dela, umrl je 2. 11.1976

Fritz Zorn: Mars, založba Modrijan, zbirka Poteze, 2009 (izvirnik 1977); na naslovnici Michelangelo Buonarroti (1475-1565): La Furia (jeza); prevod Marko Trobevšek, predgovor Adolf Muschg; spremna beseda Vesna Kondrič Horvat; ISBN: 978-961-241-312-5; 224 strani.