Bernhardovo prijateljstvo z Wittgensteinovim nečakom

 

Thomas Bernhard: Wittgensteinov nečak. Prijateljstvo

* če že, ocena 9/10.....

Bernhard pripoveduje o svoji življenjski filozofiji v svojem zrelem obdobju skozi življenjsko zgodbo svojega prijatelja. Zgodbo začne 1967, ko sta bila oba v istem zdravilišču, on v paviljonu za pljučne bolnike (izrezali so mu tumor), Paul pa na psihiatričnem oddelku. Poznata se že od prej, a od "bednega srečanja" na klopci med obema paviljonoma do prijateljeve smrti 1979 od blizu spremlja prijateljevo propadanje in umiranje v vse večji osamljenosti in revščini. Namesto zaprošenega govora na grobu naj bi bila ta knjiga rekviem (maša zadušnica) prijatelju in obdobju njunega prijateljevanja.

Nečak je izšel isto leto kot Otrok, in nadaljuje isti sistem naslovov kot druge štiri mladostne avtobiografske knjige pred Otrokom in ima isti brezodstavčni stil, z obilico ponavljanja istih fraz in gnusa. Prijatelj je Paul Wittgenstein, posebnež iz slovite in bogate avstrijske rodbine (ob prelomu stoletja druga najbogatejša avstrijska družina, jeklarski imperij, filozof Ludwig Wittgenstein je bil Paulov stric drugega reda, v stričevem wiki je popisana obremenitev družinskega drevesa s samomori...). Naslov je sposojen od Diderojeve satire Le Neveu de Rameau iz 18. stoletja, kjer ekscentrični nečak prav tako živi v senci slavnega strica. Paul je s svojim načinom življenja zapravil vse svoje podedovano bogastvo, v norišnicah so ga posmehljivo imenovali gospod baron.

V Nečaku je Bernard na kratko pojasnil izraz Lebensmensch za svojo starejšo življenjsko sopotnico, govori o svojih nagradah (to je bolj izdelano v Nagradah), govori o tem, kako je nesrečen prišlek kamorkoli in srečen samo med potovanjem v drug kraj, o posedanju po avstrijskih kavarnah, o plehkosti avstrijske družbe in  sploh kulturne scene, begu iz mest na podeželja in obratno... Bernhard govori o sebi, ob tem da se pri tem zrcali v Paulu in poudarja njune podobnosti in različnosti. Oba zelo posebna, če ne naravnost nora, s tem da je Paula posebnost pokopala, Berhnard pa je svojo izkoristil. Bernhard ni govoril Paulu na pogrebu, kot si je ta želel, niti ni šel na pogreb, niti ni obiskal njegovega groba... Ko je Paul propadal in umiral, se ga je v zadnjem obdobju celo izogibal, ker se ni mogel konfrontirati z njegovo bedo in niti ni hotel Paula konfrontirati s svojo nelagodnostjo.

Nečak se mi zdi precej bolj žalosten in bolj pretresljiv kot petdelni avtobiografski cikel o Bernhardovi mladosti. Parkrat sem med branjem bruhnila v smeh, ampak to je en tak Bernhardov humor iz obupa in skrajne ciničnosti in zgroženosti nad grotesknostjo družbe.

teatralno sprehajanje v naravi s sovraštvom

Thomas Bernhard: Wittgensteinov nečak : prijateljstvo; izvirnik Wittgensteins Neffe 1982, prevod Lučka Jenčič, Mohorjeva založba, zbirka Austriaca - sodobna avstrijska književnost, 2007; ISBN 978-3-7086-0354-4; 90 strani.