Bernhard nakazuje vzrok

Thomas Bernhard: Vzrok. Nakazovanje

* če že, ocena 9/10.....

Vzrok je prva izdana knjiga izmed petih avtobiografskih del, s katerimi je Bernhard popisal svojo mladost. V Vzroku gre za obdobje  jesen 1943 - zima 1946/7, v katerem je bil avtor v Salzburgu najprej od jeseni 1943 kot dvanajstleten v nacionalsocialističnem šolskem internatu eno dobro leto, po vojni pa je poldrugo leto v isti zgradbi obiskoval nižjo katoliško gimnazijo in jo zapustil malo pred šestnajstim rojstnim dnem, ko si na poti v šolo samoiniciativno na zavodu za zaposlovanje raje zrihta triletno učno dobo pri nekem trgovcu v najbolj zanikrnem delu mesta. Zgodnje otroštvo je predstavil v knjigi Otrok, izdani sedem let kasneje. Mislim, da je vsekakor najbolje prebrati Otroka prej, gre za zelo drugačen stil pisanja, Otrok se bere lažje in olajša tole vsebinsko nadaljevanje, kjer je manj "poročanja", ampak več razmišljanja in filozofiranja, oziroma "nakazovanja" tega zagatnega "vzroka" totalne avstrijske bednosti oziroma življenja nasploh. Glede na Otroka se mi Vzrok ne bere tragično, saj vse njegovo dojemanje tega norega sveta izhaja iz zavestne zvišenosti nad profanostjo in zlasti nizkotno profanostjo. 

Salzburg je opevan kot najlepše mesto na svetu, v resnici pa gre za največjo možno zanikrnost in zatohlost in sprenevedanje in hinavščino, ki ljudi dobesedno peha v samomore - tako meni Bernhard, s tem začne in potem to samo utemeljuje (oziroma nakazuje, k'ne) do zadnje strani. Knjiga ima dve poglavji, ki pa nimata odstavkov, prva se imenuje Grünkranz po naci-oficirskem ravnatelju, druga pa Stric Franz po katoliškem ravnatelju po vojni - obe ustanovi sta enako absurdni in pravzaprav isti v svojem bistvu in izrazu. Sicer poroča o kakšnem klofutanju in krutosti med ljudmi, ampak na to se je sčasoma navadil in ga ni več prizadelo. Bil je oborožen z dedovo zvišenostjo nad temi sistemi, pa vendar se je ravno dedu zdelo, da ni druge možnosti, da vnuk uspe, kot da je vključen v te institucije - vpliv deda je izreden, on ga neposredno in posredno oblikuje v druganega, boljega, na nek nain pa preko njega tudi izpolnjuje svoje lastne neizživete ambicije po veličastnosti - in je kar neverjetno, kako zelo je dedu z vnukom poponoma uspelo.

Fant v internatu vadi violino v zatohli sobi za čevlje, kamor se zateka in umika in med igranjem violine premleva spekulativno samomorilstvo - vse je tako gnusno, da bi se bilo edino dostojno samo ubiti se, a tega ne stori in ve, da ne bo naredil. Iz doma se redno umika na privatne ure violine in angleščine, a inštruktorica angleščine je med bombardiranje ubita, violina pa uničena, oddrobljen ji je vrat kot na naslovnici. Po Thomasa po enem večjem bombardiranjem končno pride babica, in še dolgo se vsakodnevno vozi z vlakom v Salzburg, a do šole praktično "nikoli" ne pride, saj se že zjutraj začne čakati na vse bolj redne alarme in bombardiranje in umikanje v zakloniščne rove, potem pa je tudi železniska proga uničena že vse dalje mesta. Ob koncu vojne vendarle nekaj mesecev prekine s salzburgovanjem, a o tem obdobju pove malo ali nič, izrecno napiše, da o teh mesecih, ki jih je ponovno preživel pri starih starših, ne bo pisal. Knjiga je posvečena izključno Salzburgu, ko je bil vključen tam v šolske ustanove, praktično samo pri omembi dedove smrte 1949 skoči iz tega časovnega okvira, ko poroča, kako ga deset dni niso hoteli nikjer pokopati v Salzburgu, ker ni bil cerkveno poročen - na koncu pa so vendarle ga in je zdaj njegov grob znamenitost (ded je bil tudi nagrajen z avstrijsko državno nagrado) - še en dokaz silne salzburske gnusnosti in sprenevedavosti in hinavščine. Babičina premožna rodbina je sicer tudi iz tega mesta, v katerem ima polno sorodnikov, a Thomas jih ne mara in se jim izogiba (dovolj so prizadeli že deda!) - babico so pri sedemnajstih poročili s štiridesetletnikom in pri enaindvajsetih je pustila tri otroke in pobegnila k dedu...

Bernhard secirajoče opazuje absurdnost svojega okolja in sistema in ljudi, ko se vse se oklepa nacizma in hkrati zaveda neizbežnosti poraza, ampak posameznikom se ne posveča, tudi če jih omenja, so samo obrobne fugure, pa če tudi je po njih poimenovano poglavje. Glavna oseba je ded, o katerem neposredno piše samo o smrti že izven časovnega okvirja te knjige, neposredno pa praktično na vsaki strani, čeprav je daleč stran in ga le redko videva.  Salzburg je kraj, kjer si nacizem in katolicizem podajata roki in lahko vsak hip povojni katolicizem spet zamenja nacizem... Pretirava z grotesknim, tako da je marsikaj prav smešno, celo ko opisuje bombardiranja in omedlevanje ljudi v zakloniščih - pretiravanje z grotesknostjo pa je popolnoma pristno zaradi iskrene in globoke ogorčenosti.

Stavki so dolgi in zapleteni, prelomljeni in vrinjeni in podredni in nadredni - to "zahteva" tudi posebno "tehniko" branja, ravno prav fluidno. Gre za en sam gnus, gnev, grozo, prezir, sarkazem celo bolj kot cinizem. Bernhard opazuje tale Salzburg kot tipičen a vendarle zaradi svojega ekstremizma najboljši primer zahojenosti sveta, secira, ne more iz časa pisanja pojasniti čas, o katerem piše, lahko samo "nakazuje", in "nakazan poglavitni vzrok" sistemske topoumnosti se na koncu nakaže / izkaže predvsem šolski sistem (seveda in itak za srednješolca), srednje šolstvo bi bilo potrebno absolutno ukiniti in prepovedati; saj osnovno šolstvo je tudi bedno, a je normalno in prav, da je za množice, visoko šolstvo je za posameznike, kar je tudi prav in normalno, tole asimetrično srednjo šolstvo vmes je pa absurdnost brez primere in vzrok obstoječega stanja, ki slabše ne bi moglo biti - čudno je samo, da je uspel vztrajati v nižji gimnaziji celo poldrugo leto... Uspelo mu je leta kasneje (1951) začeti študirati glasbo na akademiji  v Salzburgu in Dunaju, preden je postal svobodni pisatelj, avtobiografski del pa je morda najpomembnejši del njegovega obsežnega opusa - Bernhard je mega razvpit in cenjen, seveda pa tudi zasovražen z enako mero, kot je on zaničeval avstrijskost - le kako bi ob takih tekstih kot je tale o Salzburgu, "najlepšem mestu na svetu", ne bi bil razvpit in zasovražen...

Thomas Bernhard: Vzrok. Nakazovanje; Mohorjeva založba, 1989, zbirka Austriaca; izvirnik: Die Ursache. Eine Andeutung, 1975, prevod Lučka Jenčič; ISBN: 3-85013-137-8; 124 strani.

neizbezna nizkotnost spočetnikov