Nabokovu govori spomin

Vladimir Nabokov: Govori, spomin. Premlajena avtobiografija

* če že, ocena 9/10.....

Nabokov, Vladimir Vladimirovič, 1899-1977, opisuje svojo priviligirano mladost v elitni premožni ruski družini, ki jo je zgodovina prisilila v izgnanstvo. Postal je pravi pisateljski zvezdnik (najbolj znana Lolita), strasten zbiralec metuljev, šahovski analitik, podkovan s sijajno splošno izobrazbo, inteligenco in sposobnostmi.  Zadnji dve desetletji je prebival v švicarskem hotelu, predan pisanju in lovljenju metuljev po vsem svetu. Imel je poseben sistem pisanja: idejne kamenčke ali spomine je zasnoval na kartotečnih karticah, ki jih je nato prerazporejal in iskal najboljše sosledje ter jih nato razširjal v odlomke in povezoval med sabo.

Avtobiografija je sestavljena iz posameznih esejev, ki jih je objavljal pretežno v The New Yorkerju, 1951 je izšla zbrana angleška verzija (v ZDA in Angliji z različnima naslovoma Conclusive Evidence; Speak, Memory), 1954 je izdal rusko verzijo z naslovom Drugi bregovi, kjer je med prevajanjem marsikaj dopolnil in popravil, nato pa to uporabil pri reviziji angleške verzije 1966, ko je napisal tudi predgovor o izvorih in zgodovini verzij posameznih poglavij. 1998 je izšla z dodanim 16. poglavjem, ki je duhovita in pronicljiva avtorjeva psevdorevizija te svoje avtobiografije - in ta verzija iz 1998 je bila osnova za slovenski prevod.  Ta psevdorevizija je polna pojasnil in namigov za interpretacije, omenja in primerja tudi svoja zgodnejša dela pod psevdonimom Vladimir Sirin. Knjiga je posvečena ženi Veri, na njo se v tekstu parkrat direktno obrne, kot da ji osebno pripoveduje in pojasnjuje kakšne podrobnosti iz svoje mladosti. Avtobiografija pokriva spomine na prvih dvajset let v Rusiji, nato pa precej manj podrobno tudi dvajset let potikanja po Evropi in se zaključi z odhodom v Ameriko 1940 skupaj z ženo in šestletnim sinom (edinec je postal profesionalni operni pevec in napisal spomine na očeta).

Nabokov piše o svojih najzgodnejših spominih iz Rusije, nenavadno natančne podrobnosti in malenkosti, od vonja do barv in poetičnih opisih narave. O ljudeh ne piše veliko, bistvo je "nestvarno, kar ostane od stvarnosti". Gre za izredno izobraženo in premožno družino (ded po očetu je bil pravosodni ruski minister v 19. stoletju), deležni so bili top izobrazbe in kulture in priviligiranosti izjemno premožnih ruskih posestnikov, otroci so imeli inštrukcije v več jezikih, boksu, sabljanju, tenisu, lokostrelstvu, slikanju.... imeli so telefon, take in drugačne luksuzne avtomobile, posestva na raznih koncih Rusije, večmesečna potovanja po Evropi in zobozdravnike v Nemčiji, tuje guvernante in vzgojitelje,... Že od otroštva je bil obseden z metulji, kar povezuje s svojo potrebo po samoti,  bil je nespečen, poskušal se je tudi zgodaj v pesnikovanju in pisateljevanju, a kot sam samokritično pokomentira, če ne bi bili primorani brez premoženja zapustiti domovine, bi bil verjetno izkljucno lepidopterolog - kar nekaj metuljev je poimenoval on ali pa drugi po njemu.

Posameznike omenja precej distancirano suho in pogosto cinično kljub močni nostalgiji brez idealiziranja. Zelo malo o dveh bratih in dveh sestrah, Vladimir je bil najstarejši in menda najbolj ljubljen in čislan že od otroštva, konstruktivno podprt pri odraščanju in izoblikovanju v vseh ozirih. Čuti se močna čarobna ljubezen do mame, ki je bila velika ljubiteljica narave in precej mistična.  Tudi na očeta je navezan in nanj ponosen, bil je pomembna politična osebnost in aktiven liberalec v februarsko /marčevski revoluciji 1917, kateri pa je sledila oktobrska /novembrska revolucija (ah, teli stari koledarji!), ki jih je tudi prek začasnega bivanja na Krimu pregnala iz Rusije v zahodno Evropo - kjer pa vendarle niso bivali v popolni revščini, Vladimir je študiral na Cambridgu.  

Nabokov v tej avtobiografiji piše o filigranskih podrobnostih, njemu popolnoma samoumevnem priviligiranem življenju v Rusiji, kjer se je izbrusil v svojih sposobnostih in spretnostih, čustva se samo nakazujejo preko načina spominjanja in pripovedovanja o stvareh in stvarnostih. Vsekakor ne podcenjuje bralca, pričakuje zgodovinsko - umetniško razgledanost in stalno pozornost ter privzem čvrsto stkanega družinskega duha, ki je tako oprijemljiv v pisatelju, da ga niti ne razlaga posebej ali opisuje s primeri. Sledi prefinjenemu toku spomina, brez bravuroznega besedičenja ali čustev, "misli sledijo kot brcanju kamna med sprehodom", navidezno le delno kontrolirano, vsako od petnajstih poglavij je zaokroženo, posvečeno npr kakšni mladostni simpatiji, otroškim guvernantam ali pa vzgojiteljem, na osrednjo temo poglavja pa so obešene številne podrobnosti. Kot da se prepušča prostemu teku spomina. Avtobiografiji je sprva želel dati naslov Govori, Mnemožina (grška boginja spomina). 

Na koncu sledijo tudi fotografije s pojasnili (na kar sem se rada naslonila, podobno kot pri Jergovićevi Rodbini). Tezko si predstavljam vse to blagostanje v tistem obdobju in v tisti bedi in zaostalosti ruskih mužikov. Njihova veličastna hiša v Petersburgu je bila najprej danska ambasada, nato fakulteta za arhitekturo, zdaj je Nabokov muzej. Oče je umrl 1922 ob atentatu na prijatelja, ki ga je želel zavarovati. Mama je umrl 1939 v Pragi. Brat Sergej je umrl 1945 v koncentracijskem taborišču, najmlajši Kiril pa 1964 v Muenchnu, ena sestra 1978 v Pragi, druga pa 2000 v Švici. Žena Vera je umrla 1991, sin Dimitri pa 2012.

V tej knjigi ne govori o svojih življenjskih nazorih in filozofiji, a Nabokov je bil prepričan liberalec, proti carjevizmu, fašizmu, stalinizmu, leninizmu... Bil je agnostik in do cerkve indiferenten. Kot profesor literature na prestižnih ameriških univerzah je imel odkrit šovinističen odnos do pisateljic, a je sčasoma le našel ene dve, ki se mu nista zdeli cčsta druga liga. Žena ga je preživljala, editirala, prevajala, vozila in imela celo pištolo, da bi ga branila... je bil pa v Berlinu že zaročen z eno drugo, a so njeni starši zaroko razdrli, saj niso verjeli, da jo bo lahko preživljal. Pa je bil eden največjih pisateljskih zvezdnikov, sploh po razvpiti in kontroverzni in kultni Loliti 1955 (ki pa naj bi bila v svojem bistvu bolj ironična in sarkastična kot erotično pedofilistična, kakor se pogosto interpretira na prvo žogo). Mnogo pisateljev priznava njegov vpliv, med drugim npr Aleksandar Hemon.

Tole mi je bilo precej presenetljivo branje, polno čudenja tako zgodovini in njegovi osebnosti. Bi rekla, da sem ravno za silo še dovolj pozoren in razgledan bralec za tako zahtevno literaturo. Nudi pa knjiga poleg fotografij popolno podporo tako v avtorjevem predgovoru kot dodatku 16. poglavja v obliki psevdorecenzije, ki nevsiljivo ponuja pisateljevo zamišljeno interpretacijo. In kar običajno vedno zelo pogrešam, je tukaj spremno besedo napisala prevajalka, tako o izzivih in izkušnjah pri prevajanju dela kot njenem pogledu na pisatelja in pomembnih podatkih za to konkretno knjigo - težko razumem, da ni to kar standard tako za pisatelje kot prevajalce. 

k zobozdravniku je hodil v Berlin

Vladimir Vladimirovič Nabokov: Govori, spomin. Premlajena avtobiografija; založba Modrijan, zbirka Poteze, 2010; izvirnik Speak, memory. An Autobiography revisted (posamezni eseji od 1936 do 51, prva izdaja 1951 v angleščini, ki ji 1966 sledi revizija po lastnem prevodu v ruščino iz 1954, 1998 pa je dodano 16. poglavje - tole je slovenki prevod te verzije iz 1998), prevod in spremna beseda Breda Biščak; ISBN 978-961-2414-87-0, 407 strani.