Bernhard se odtegne v klet

 

Thomas Bernhard: Klet. Odtegnitev

* če že, ocena 9/10.....

Klet je druga izdana knjiga izmed petih avtobiografskih del o pisateljevi mladosti, izšla je eno leto po Vzroku, ki tudi vsebinsko pokriva obdobje tik pred Kletjo. Gre za obdobje  nekje od začetka 1947 do konca 1948, ko je bil Bernhard trgovski vajenec v delavskem salzburskem predmestju Scherzhauserfeld. Klet ima naslov po kletni trgovini v revnem okolišu v težkih povojnih časih. Malo pred šestnajstim rojstnim dnevom (rojen je februarja 1931) po poldrugem letu obesi gimnazijo na klin iz čistega gnusa (začel jo je avgusta 1945). Triletno vajeniško obdobje pa se pretrga, ker se oktobra 1948, ko je bil star dobrih sedemnajst, med razlaganjem tovornjaka s krompirjem v sneženju prehladi, zboli za hudo gripo, se prehitro z vročino vrnil na delo, si nakoplje pljučnico in je s tem pahnjen v štiriletno odisejado po bolnišnicah in zdraviliščih (tuberkoloza, vnetje porebrnice... - štiriletnost omenja tukaj, matematik pač ni bil, očitno šteje koledarska leta in vključuje tudi konec 1948, izkaže pa se v naslednjih knjigah, da je dejansko bil v zdravstvenih ustanovah v resnici od januarja 1949 do začetka 1951).  Poudari, da ga je bolezen ustavila v tretjem vajeniškem letu, očitno gre spet nekako za štetje začetih šolskih let, ampak dejansko je bil vajenec slabi dve leti. Kakorkoli, s koncem vajeništva se konča tudi tale knjiga. 

Berhard je izredno zadovoljen z odločitvijo, da je zapustil gimnazijo, in da si je zrihtal tole vajeništvo, in to idealno prav v tem neuglednem revnem delu Salzburga - na zavodu za zaposlovanje je vztrajal in vztrajal, da mora absolutno biti lokacija v popolnoma nasprotni smeri kot gimnazija - in poudarjanje vsega tega zadovoljstva, kako se je fajn odločil in kako se je izkazalo vse to kot odlična odločitev, se ponavlja in ponavlja v več variacijah od začetka do konca knjige. Poudarja tudi, kako izredno srečen je bil v tem novem okolju in koliko zadovoljstva je imel pri tem delu - tudi na zavihku knjige piše, da naj bi šlo za knjigo o sreči sredi degradiranega sveta, kar pa se mi zdi absolutno preveč poenostavljeno. Gre predvsem za olajšanje, da ni več na gimnaziji, ki se mu je upirala tako zaradi učiteljev kot sošolcev, pa še mučil se je z nekaterimi predmeti, npr matematiko. Gre tudi za olajšanje, da ni nad njim več bremena velikih kariernih pričakovanj s strani deda, gre za samostojnost in tudi celodnevni odmik od deda in cele družine, ki se je stiskala v malem stanovanju v povojnem pomanjkanju (mama, skrbnik, polsestra in polbrat, stara starša, stric in njegova žena). Če je naslov Kleti jasen (kletna trgovina), pa podnaslov Odtegnitev pojasnjuje manj direktno kot v prejšnjem delu "Vzrok. Nakazovanje", vendar pa se podnaslov Odtegnitev razume kot izstop iz družinskih okvirov, kot odstavitev od dojenja, osamosvojitev - vendar pa od teh "izsušenih družinski nedrij" ni odstavljen, ampak se odtegne sam, tako da lahko samo občudujem spretnost prevajalke, najbolj enostaven prevod Entziehung bi bil npr popolnoma neprimeren odvzem. 

O družinskem življenju v tej knjigi ne piše skoraj nič, samo kako je spal na pomožni postelji v predsobi, pa kako je ded vstajal ob treh in delal na svojem romanu, drugih oseb razen deda skorajda ne omenja, samo kako so zajtrkovali v tišini, da ne bi motili deda, drugi so pravzaprav popolnoma brez pomena, z nobeno osebo se ne ukvarja in se ji kaj zelo posveča, niti šefu, ki ga na zavitku predstavljajo kot drugo najpomembnejšo osebo poleg deda, a ta pomembnost je hudo relativna. In v vsej tej odtegnitvi od družine in dedovih ambicij se v tej svobodi in olajšanju brez vsakih pritiskov in velikih ambicij začne ob delu tudi resen privatni študij petja, ko pa si je toliko popeval v tem "srečnem" obdobju in brez polomljene violine- in s tem petjem je ponovno zelo zadovoljen ded, predvsem pa to zelo zadovoljuje in intelektualno ter umetniško napolnjuje mladega Thomasa. Študira petje in glasbeno teorijo pri nekem strokovnem zakonskem paru, ki organizira potem tudi petje v duetih in skupinah in nastopanje po imenitnejših hišah - Berhard je od 1951 (po odisejadah v bolnišnicah in zdraviliščih) do 1954 študiral glasbo na akademiji v Salzburgu in visoki šoli na Dunaju.

Resnice se nikakor ne da povedati, je pa to vseeno potrebno poskušati, pravi Bernhard. Ni za idealizirati tega srečnega vajeniškega obdobja, ta Scherzhauserfeld je predpekel, a doma je pravi pekel  - vsa sreča pravzaprav temelji na tem, in to je ena taka temačna sreča. "Sobote so še bolj zoprne kot nedelje, saj ob nedeljah se človek že lahko veseli ponedeljka"... 

Ded ga je naučil opazovanja ljudi z distance, ga zverziral v tem do skrajnosti in s tem odigral svojo vlogo - njegov šef v trgovini Karl Podlaha pa ga je naučil stikov z ljudmi, pravi Bernhard in da si ta dva učitelja ne bi mogla biti bolj idelalno komplementarna. Ko se mu je gimnazija uprla, si je želel početi nekaj koristnega, biti koristen mu je bil smisel, ki ga je hotel doseči, in ko mu je šef takoj s skopimi besedami dal osnovna navodila in rekel, da naj bo pač "koristen", je vedel, da je pristal na pravem mestu... Vsekakor iz njega kar puhti eno samo neizčrpno in mirno zadovoljstvo, kako spretno se mu je uspelo oblikovati in jadrati v tem topoglavem svetu.

Knjiga se bere precej bolj lahkotno od Vzroka, stavki so še vedno pogosto izredno dolgi, a mnogo preprostejši in manj prelomljeni. Ne gre za večjo lahkotnost samo zaradi srečnejšega življenjskega obdobja, ki ga s svojo samostojnostjo in samosvojostjo opremi s samozavestjo za vse življenje. Ljudem se ne posmehuje, naklonjen jim je in razume vse te revne delavce in brezposelne iz tega revnega in nesprenevedajočega in neprespektivnega okolja, ki jih sistem prej ali slej pripeha v samomore ali kriminal ali pa vsaj obupno životarjenje. Kasneje je bil kratek čas novinarski poročevalec iz sodnih dvoran (kjer je fakte dopolnjeval s svojimi domišljiskimi literarnimi "dodatki"), a o tem ne piše, samo kako je v časopisnih črnih kronikah še desetletja kasneje prebiral o teh ljudeh iz Scherzhauserfelda - ki naj bi bil lepotna napaka Salzburga...

Če je bil Otrok napisan brez enega samega odstavka, Vzrok pa v dveh brezodstavčnih  poglavjih (medvojno nacistično in povojno katoliško bivanje in šolanje v istih stavbah), je tukaj čisto pri koncu v novem odstavku kot epilog parih strani, kako ga čez desetletja prepozna en cestni delavec med kopanjem jarka in gresta skupaj na klobaso in pir, tip je bil v času Berhardovega vajeništva okoliški otrok, obujata spomine na tisto obdobje in ljudi - čisto prijetno in zanimivo srečanje, a tudi čisto nepomembno - in tako je za konec ponovno in močno neposredno poudarjena njegova spravljivost in pomirjenost iz tega obdobja vajeništva, ki je sicer prisotna v celotni knjigi. Mislim, da ga to zelo pojasnjuje tudi za naprej, da gre pri njem tudi kot odrasli osebi za neko posmehljivo ravnodušnost in ne za napadanje, za kaj takega je on preveč zvišen nad svetom - saj je vseeno, sta si govorila s tem delavcem med kosilom, ko si vendarle nista imela veliko za povedati, s katerim razen tega kratkega istočasnega nahajanja v nekem ozkem specifičnem okolju nimata danes nič skupnega, in že takrat nista imela nič skupnega, itak pa "es ist alles egal".

"Govorim jezik, ki ga razumem samo jaz, nihče drug, tako kakor vsak razume samo svoj lastni jezik, in tisti, ki mislijo, da ga razumejo, so bedaki in šarlatani."

"Človek od prvega trenutka dalje beži iz življenja, ki ga od prvega trenutka dalje pozna, ker ga pozna, v smrti, ki je ne pozna."

 

Thomas Bernhard: Klet. Odtegnitev; Mohorjeva založba, 1989, zbirka Austriaca;
izvirnik: Der Keller. Eine Entziehung, 1976, prevod Lučka Jenčič; ISBN: 3-85013-186-6; 123 strani.

ena sama omejenost, malenkostnost, nečimrnost, zlaganost - a manj pretresljivo kot prej