Bernhardova izolacija na hladnem
Hlad je četrta izmed petih avtobiografskih del o pisateljevi mladosti, vsebinsko pa zadnja iz tega cikla, izdana tri leti leta po Dihu. Dih se zaključi z napotnico v drugo zdravilišče, tokrat zaradi tuberkuloze po prebolelem "mokrem vnetju porebrnice". V Hladu gre za obdobje v zdravilišču Grafenhofu, kjer v izolaciji opazuje svoje življenje kot prestajanje kazni, ki se jo je odločil kljubovalno prenesti, v tem zdravilšču je dvakrat, vmes pa se zdravi v bolnišnici in ambulantno, opisano obdobje te knjige je nekje od druge polovice 1949 do začetka 1951.
V zdravilišče za tuberkulozne bolnike Grafenhof je prvič odšel v drugi polovici 1949, se prvič vrnil od tam po devetih mesecih kot da je ozdravljen, takrat je bila mama še živa, na obveznem testu dva dni po prihodu v mesto pa je bil pozitiven, sledila je bolnišnica (ista kot v Dihu, le da tokrat ne intenzivni oddelek, ki ga je imenoval soba za umiranje) in nato ambulantno pneumološko zdravljenje (kjer so mu zaradi napake pri zdravljenju po nemarnosti dodatno poškodovali pljuča, sledila je zahtevnejša operacija), potem pa nazaj v Grafenhof, kjer čez nekaj časa iz časopisov oktobra 1950 izve, da je umrla mati Herta pri 46. Iz zdravilišča gre na materin pogreb, kjer ga je popadel smeh zaradi časopisne tiskarske napake Pavian namesto Fabjan. Po vrnitvi v zdravilišče pa je odločen ozdraveti in to z manipuliranjem zdravniških postopkov v katoliškem nacionalsocialističnem sanatoriju, poln nezaupanja v "perverzne medicinske mline". Za branje mu odgovarjajo izklučno Demoni Dostojevskega, v vaški cerkvi je začel prepevati in pri tem spoznal Hedwig Stavianicek, Lebensmensch, s katero tesno povezan ostane vse življenje, na lastno odgovornost zapusti tisto zimo 1950/1 Grafenhof, poln sposobnosti za vse razen za kakršnokoli delo, spet zasovraži Salzburg in s tem se knjiga konča - poročati iz sodnih dvoran očitno še ni začel, pa tudi študirati glasbe jeseni 1951 očitno še ne.
Zdravilišče doživlja kot zapor - podobne slike neosebnega črednega sistema kot v internatu iz Vzroka, preživel je izključno samo, ker je bil nezaupljiv, zverziran skeptik iz šole svojega zasebnega filozofa deda, po njegovi smrti je začel pisati pesmi, pravi Bernhard. Pol leta po smrti deda februarja 1949 so začeli čakati na mamino smrt, ki pa se je odlagala več kot leto. Če je bilo zanj prvo zdravilišče Grossgmain "hotel smrti", Grafenhof imenuje mrtvašnica (hiša bodočih mrtvih) - v času med obema zdraviliščema je bil čas za slovo, poslavljanje od dedovega groba, umirajoče mame, Salzburga, vmes naredil tudi trgovski vajeniški izpit... Veliko filozofiranja na splošno, češ da se je v zdravilšču veliko spraševal in izprašal in razmišljal: samo če si brez sramu, lahko pišes in si avtentičen... radovednost mu je preprečevala samomor...
V tej knjigi bolj filozofira, vleče črte pod mladost in na splošno za življenje, stavki so mnogo krajši (in nenavadno veliko problemov z vejicami v prevodu glede na druge knjige tega sklopa!?), veliko razmišlja oziroma se sprašuje o očetu Aloisu (ki je ob odhodu v Nemčijo zažgal svojo hišo, imel nato še pet otrok, pri 42 letih pa umrl 1943 čudne smrti, morda samomor morda umor morda kaj drugega ... Thomas je 1945 poiskal deda po očetovi strani in dobil sliko, na kateri je kot izrezan oče, mama mu jo vzame in zažge... z mamo sta bila sošolca na začetku osnovne šole - in to je vse, kar ve o svojem očetu, očitno pa bi si želel vedeti več in veliko premišlja, kako je premalo spraševal iz obzirnosti in prestrašenosti). Ob materinem umiranju se počuti poponoma zapuščenega od svojih, mu niti ne pišejo, niti jim tega ne očita, ve, da so bili zaposleni z materjo (polsestro so medtem poslali v Španijo, polbrata pa v Italijo). Nenavadno mi je, da stara mama ni premogla več pozornosti do njega, še vedno najstnika (pove pa v tej knjigi, da sta se stara starša poročila po 40 letih skupnega življenja, a očitno ne cerkveno, ker je bilo prav zato toliko zapletov z dedovim grobom, preden so ga končno pokopali v hinavski častni mestni grob). V zdravilišču se spoprijatelji z glasbenikom pacientom, drugače pa se drži zelo zase, ni in ne želi biti del črede pacientov, jih kvečjemu distancirano opazuje. Vpliv družine je s tem delom oziroma tem avtobiografskim sklopom zakoličen, vnaprej se bo lahko zanašal predvsem samo nase in na "znanko iz Grafenhofa", tako da tudi to obdobje ni bilo poponoma zaman, k'ne - samo ob koncu pripovedi v tej knjigi se vsega tega še ne ve...
 |
| zdravilišče kot izolacijska ječa |
 |
| z dedom |
* * * * *
S to knjigo sem zaključila povezani sklop petih mladostnih avtobiografskih Bernhardovih knjig in to v naslednjem vrstnem redu: Otrok (1982),Vzrok (1975), Klet (1976), Dih (1978) in tale Hlad (1981). Kar vsak dan sem prebrala eno, gre za kratke knjige, cca 100 strani, ki so napisane tako, da jih zaradi neprekinjenega toka misli težko za dalj časa odložiš nekje vmes. Najbolj mi je bil všeč Otrok, kjer gre za neko infantilno nostalgijo in se mi zdi ključen tudi za razumevanje in vzljubitev tega fanta - Bernhard se mi zdi pravzaprav zadovoljen in samozavesten, in vsa ta njegova porogljivost in cinizem in sarkazem sploh ne izvira iz neke strašne nesreče in osamljenosti. Vsekakor se mi zdi pametno prebrati najprej Otroka, čeprav je bil izdan kot zadnji izmed teh povezanih knjižic, s katerimi pokriva svoje življenje do dvajsetega leta - šel je skozi težko vojno, težko povojno in težko bolezensko obdobje - lahko bi se zalomilo neštetokrat in zelo klavrno končalo glede na preživetje ali pa življenjsko zadovoljstvo, a je imel obilo sreče oziroma privzgojene močne obrambne mehanizme, bil je oblikovan in zaznamovan s karizmatičnim starim očetom, ki je vplival na čudnost in čudovitost celotne družine, še posebej pa na vnuka Thomasa. Otrok po stilu zelo odstopa od drugih delov, ki pa so tudi med sabo presenetljivo precej bolj drugačni, kot se zdi na prvi pogled. Vsi so pisani brez odstavkov in z dolgimi stavki, a so stavki v vsaki knjigi prepoznavno drugačni, predvsem pa stil pripovedovanja zelo drugačen, vsako od teh obdobjih Bernhard predstavlja na svoj specifičen način, kot je seveda v vsakem časovnem obdobju bil tudi sam popolnoma drugačen.
Vseh teh pet knjig o njegovi mladosti je prevedla Lučka Jenčič, kar je super za poenotenost tega avtobiografskega sklopa, ki je v angleščini itak izdan kot ena knjiga, kar se mi zdi tako dobro kot slabo: knjige so vsekakor povezane in dopolnjujoče in pogoj druga drugi, a posameznost vsake poudarja njihovo zasnovo po kapljicah in jasno ločevanje obdobij doživetega in tudi pisanja. V Hladu sem opazila nenavadno veliko težav z vejicami v prevodu, tega prej ni bilo, in ob takem kvalitetnem tekstu me to sicer ne moti zelo, čudi me pa vseeno... Zelo nenavadno mi je nedosledno oblikovanje teh petih tesno povezanih knjig v zbirki Austriaca, npr tale Hlad je po platnicah podoben Dihu (prvima dvema pa ne, in tudi zadnji ne), a se izrazito razlikuje po fontu in papirju. Prevod Lučke Jenčič se mi zdi sicer zelo dober oziroma se odlično bere, še najbolj sem se spraševala prav o naslovu tegale Hlada, zakaj ne Mraz?! - če nič drugega bi s tem preprečila prevod Frost v Mraz, česar pa res nisem razumela.
Pred telim petdelnim mladostnim avtobiografskim sklopom sem prebrala Mraz, njegovo prvo uspešnico, začela pa sem z Nagradami, ki so izšle posthumno kot posmehljivo podčrtovanje pod javno življenje. Nameravam prebrati še druga Bernhardova dela, moram pa zdaj malo razmisliti, kaj in kdaj - za obvezno ogrodje se seveda ponujajo Wittgesteinov nečak (nadaljevanje petih avtobiografskih del, predelava prijateljstva iz zdravilišča?), Potonjenec, Sečnja, Stari mojstri (triologija o bizarnosti slavnih umetnikov?), Izbris („epische Summe seines Werks“ und Bernhards „bedeutendsten Roman“). Zanima me tudi knjiga njegovega polbrata Petra Fabjana, ki je januarja 2021 izdal spomine Ein Leben an der Seite von Thomas Bernhard. Obstaja seveda tudi cel kup biografij in povzetkov ter analiz njegovega življenja, npr o odnosu do žensk in vprašanja o njegovi homoseksualnosti, na biseksualnost je menda namigoval kar sam, deloval pa zelo aseksualno (vir). Tale "teta", Lebensmensch, 37 let starejša Hedwig Stavianicek, ki jo je kot vdovo in organistko v Grafenhofu spoznal prav na koncu tega obdobja popisanega v tej knjigi Hlad, je v marsičem zavzela izpraznjen prostor tako deda kot mame, umrla je 1984 in bila pokopana k možu, pet let kasneje pa je k njima v grob položen še Bernhard, o njej menda veliko piše v avtobiografskem delu Wittgensteins Neffe - https://thomasbernhard.at/das-leben/lebensmenschen/hedwig-stavianicek/
Pogledala sem si tudi nekaj njegovih intervjujev na YouTubu, pa tudi intervjuje z bratom. Lep povzetek avstrijske televizije iz leta 1994 je npr tale video. Zanimiv se mi je zdel precej delikaten intervju ob polemiki 1975 pri izdaji Vzroka, ki ga niso samo v Salzburgu dojeli kot izredno provokacijo, v intervjuju samozavestno pravi, da je Vzrok pisal tako, kot je čutil takrat in kakor misli danes. Bernhard deluje izredno samozavesten in kot da ga vse to zabava, niti malo se ne pusti iztiriti... In v enem drugem intervjuju pravi, da seveda je pretiraval, ker brez pretiravanja ni nič, brez pretiravanja je samo molčanje. In da edino zanimivo je pisati o notranjem dogajanju, vse ostalo je znano vsem. In da je vse resnično, to kar se je dejansko dogajalo in to kar je dejansko izmišljeno. Peter Fabjan pa je rekel, da je Bernhard imel zadnjih deset let neko hudo avtoimuno bolezen, kjer je bilo treba ves čas iskati obvladujoče ravnovesje zdravil, ta bolezen je napredovala in uničila srce in od tega je umrl (angleski wiki navaja špekulacije, da je šlo za evtanazijo oziroma asistiran samomor). Rekel je tudi, da je Bernhard provociral ljudi, saj so ga burne reakcije nanj in na njegove izjave zapolnjevale in je živel za in skozi te reakcije - hm, ja, si lahko predstavljam. In čeprav mu je bil tale polbrat naklonjen in vzorno skrbi za njegovo dediščino in muzeje in je poln izkušenj s tem nenavadnim človekom, me je malo minilo pod nujno iskati njegovo knjigo, saj mi deluje v intervjuju 2016 zelo zadržan in rahlo suhoparen - ampak knjigo pa zelo hvalijo. V intervjuju 2021 pove, da je v avtobiografijah marsikaj neresnično, npr da se je Bernhardov biološki oče hotel poročiti z mamo, ni pa hotel preživljati njenega očeta, in da je ta ded bil precej velik družinski tiran, pa da je Thomas prepovedal sestri in njemu pisati o njem, da je bil zelo problematičen in negativen za celo družino, zlasti ker je bil tako demonski do mame, in da ga je lažje imeti rad zdaj, ko je mrtev - rada verjamem.
Komentarji
Objavite komentar