Bernhard o starih mojstrih

 

Thomas Bernhard: Stari mojstri. Komedija

* če že, ocena 8/10.....

Pripovedovalec govori o starcu Regerju, ki že desetletja vsak drugi dan hodi v muzej sedet pred eno in isto sliko. Skoraj cela knjiga so spontane misli brez odlomkov v kratkem času čakanja na srečanje, in medtem ko ga opazuje opazovati sliko, dobesedno povzema Regerjeve besede in misli nametane po spominu o umetnosti, življenju, avstrijskosti, itd - seveda bolj ali manj prav nič pozitivnega. Kot mimogrede se iz tega naplete starčeva življenjska zgodba in filozofija, ki je seveda čudaška. Pred kakšnim letom mu je umrla žena, zdaj je še bolj čuden in osamljen. Zelo obrobno tudi o tej pokojni ženi (npr zahteve o preprostem, ne pa cenenem pogrebu), pa o muzejskemu čuvaju Irrsiglerju, ki je s starcem v simbiozi in mu zagotavlja mir in prostor na klopi pred sliko (edini cilj mu je bila služba, kjer bo dobil uniformo). In skorajda nič o pripovedovalcu, o katerem zvemo samo, da tudi on redno hodi v ta muzej in tudi kasneje v isto kavarno kot Regner. Zdi se, da je tudi pripovedovalec Atzbacher podobno "poseben" kot starec, in da mu je naklonjen iz neke usmiljenosti in nostalgije. Ko se končno srečata in že odhajata iz muzeja, ga starec prosi, da bi šel z njim v teater - in čisto zadnji kratek stavek pove, da sta šla na predstavo, ki je bila povsem v skladu s pričakovanji grozna.

To je  Bernhardov zadnji napisan roman pred smrtjo 1989 (Izbris je bil zaključen že prej, čeprav izdan kasneje), in naj bi skupaj s Potonjencem in Sečnjo tvoril neko triologijo zmrdovanja nad umetnostjo - morda res, a se mi zdi umetnost zelo zelo postranska tema, ta knjiga predvsem zelo odstopa po svoji resigniranosti, biti pripravljen umreti kadarkoli, za smrt je vedno pravi trenutek. Razni literarni komentatorji pravijo, da gre v knjigi za to, da umetnosti ljubimo in sovražimo, nam lajša neznosnost življenja, a je še vedno nič v primerjavi z izgubo ljubljenega človeka... hm, meni se pa zdi, da je tukaj predstavljen predvsem beg pred življenjem v neko apatijo umetnosti. 

Očitno je pisateljevo razmišljanje o smrti na drugačen način kot v drugih knjigah - Bernhardov "življenjski clovek" je umrla 1984, torej leto pred izidom knjige, negoval jo je njene zadnje tedne (s to desetletja starejšo žensko sta se poznala od 1950,  in se povezala 1954 najprej prek pisem in 1955 ga je uvedla v dunajske umetniške kroge). Nič ni popolno, niti umetnost ne, najbolj cenjena umetnost in opevani stari mojstri pa še posebej ne. Vse skupaj je smešno, vse je karikatura, vse je komedija (podnaslov!). Pravi pristop do umetnosti je iskanje zdrsov, nepopolnosti... Ničesar ni jemati preveč zares, gre samo za groteskno začasnost bivanja. 

Knjiga se mi je brala podobno težko kot Mraz, njegovo prvo delo, ki se mi zdi podobna tudi po tematiki. Jezik v tem prevodu precej težji kot v Sečnji istega prevajalca, prevod je 15 let starejši, razlog pa je morda tudi v originalu: vsekakor so tu v prevodu spet daljši in bolj prelomljeni stavki, bolj podobno prevodom Lučke Jenčič, celo topoumnost namesto butast se za razliko od Sečnje večkrat pojavi, ja sredi stavkov pa morda malo manj pogost. Primer besednih pleteničenj: "umetnostni zgodovinarji nam kot umetnostni uničevalci uničijo umetnost". Podobno kot v Mrazu sem potrebovala rahlo površno branje, ki prepuščeno sledi organskemu drsenju misli pripovedovalca, in sem se včasih med branjem kar zabavala, enostavno branje pa tole ni.

občudovanje umetnosti je stanje duhovne šibkosti, perverzna perverznost, karikatura, komedija

Thomas Bernhard: Stari mojstri. Komedija; Založba in zbirka Beletrina 2008, izvirnik: Alte Meister. Komödie 1985; prevod Jani Virk; ISBN 9789612421670; 192 strani.