Rožanc hudodelec

 

Marjan Rožanc: Hudodelci 

* če že, ocena 9/10.....

Avtor na prvi strani: "Ne bi napisal te knjige, če se ne bi še zdaj, po več kot petindvajsetih letih, v spanju večkrat prestrašil komandirja, ki se kar na lepem vzame od nekod in pravi, da moram takoj nazaj, ker da so me spustili pomotoma."

Tole je druga izdaja, v tem letu je bil po romanu posnet tudi film. Kritiki (vir): preživetje, individualizem, dokumentarna objektivnosti, ugotavljanje brez obsojanja ali maščevanja ali jeze... neposrečen fabulativni okvir o ubitih miličnikih in mednarodnem aktivizmu ter erotizmu je nedorečen in nagel... nedramatičnost brez ideološkega antigonizma, nekaj med prozo in spominom, nekaj med pripovedovalcem in avtorjem...

Spet ena zelo predelana "avtobiografija". Tukaj predstavlja, da je odrasel v Trstu, ime mu je Peter Berdon in oblasti ga krniflajo glede pajdašenja z italijanskimi komunisti, ki se s Stalinom še niso skregali, a glede tega Petra nič hudo ne skrbi - in si skoraj oddahne, da ga ne dolžijo sodelovanja pri uboju miličnikov v družbi še enega fanta in punce... Dejansko pa je bil Marjan Rožanc obdolžen sovražne propagande med služenjem vojske, in v Sentimentalnih časih je napisal, da so ga zaprli zaradi dveh, treh napačnih besed... Na koncu pa precej spektakularen pobeg, ki ga v resnici seveda tudi ni bilo. In ves čas neko sanjarjenje o pariški baletki/prostitutki. In tudi sodelovanje v tistem uboju miličnikov izpade neke vrste zafrkljivo pretvarjanje in absurdnost, kako bi bilo to bolje kot biti politični zapornik. Prvi del se konča s premestitvijo iz preiskovalnega zapora. Drugi del mi je mnogo boljši oziroma se me je bolj dotaknil, razne napetosti med zaporniki in notranje moralne prevzgoje - Peter je očitno ožigosan kot stalinist, obsojen na moralno prevzgojo. 

Brala sem precej počasneje kot Sentimentalne čase in Ljubezen. Zdelo se mi je zahtevnejše, kompleksnejše, težje po vsebini in stilu. Vsi dvogovori so v srbohrvaščini, brez prevoda, in tega sploh ni malo, sem v glavnem kar razumela, standardna vojaška latovščina in kar gre. Francoščine tudi nekaj, tudi neprevedena, a je zelo enostavna, bolj fraze. Na enih parih straneh pa kar veliko italijanščine in to pripovedne - morda sem se pa premalo potrudila in preveč preskakovala te dolge italijanske stavke. Fabulativni okvir, ki je motil Inkreta, se mi po prebrani celoti zdi nekako manj moteč, manj pomemben. Morda pa so to njegove resnične fantazije iz resničnega zapora...?

Lahkotni in sodobni in enostavni stavki o enostavnih stvareh v absurdni situaciji. Ironično opazovanje ljudi in reakcij, lastnih in tujih. Nagon golega preživetja in razmišljanja v priporu, relativizacija fizičnih bolečin, trpinčenja in pomanjkanja - vsej absurdnosti se lahko samo čudiš skupaj s pisateljem - Zupan se v to v Levitanu ni tako niansirano spuščal, in še tisto malega kot se je, je neprimerljivo, saj je Rožanc taka mehka, dobrohotna in skromna  a hkrati pokončna duša - kljub obupanosti in nejeveri ni nikoli čisto zlomljen in se sploh ne smili sam sebi, se kvečjemu čudi - kljub vsemu je vse nekako lahkotno, opazujoč sebe in situacijo racionalno in iskreno in nedramatično. Rožanc ima v sebi eno trdnost in mirnost in zrelost, in ga zlepa nič ne iztiri, ali pa vsaj ne za dolgo. Je introvertirano razmišljujoč in opazujoč, ne sili v ljudi in pretežno tudi drugi ne vanj. Potrpežljiva vdanost, a iz čiste nemoči, kot pravi sam, je jezila vse okrog njega, najbolj pa njega samega.

 

Marjan Rožanc: Hudodelci; Založba Obzorja Maribor in Cankarjeva založba, 1987 (prva izdaja 1981); ISBN 86-377-0304-6; 160 strani.